'Ljudje, ne sodite, če ne poznate resnice enodejank življenj ljudi v stiski'

Zjutraj je z mano mamica v črnini. Zgodaj zjutraj je odšla na pot. Pred kratkim je po hudi bolezni družino zapustil oče. Za sabo je pustil tri otroke. Bili so ljubeča družina, ki je zadnje mesece njegovega življenja preživljala v lajšanju očetovih bolečin, njegovi negi doma in dobesedno brez vseh sredstev preživetja. Kajti oba starša sta bila v negotovih, prekarnih oblikah dela, z minimalnim zaslužkom. Oba visoko izobražena, njuni prihodki pa tako skromni, da so se pogosto zadovoljili zgolj s skodelicami čaja za večerjo. Opazujem zbranost in moč te dobesedno posušene mlade osebe. Ljubezen in moč, ki jo črpa iz svojih otrok. Vprašam jo, zakaj se ni obrnila na institucije, ki bi jim tako zelo upravičeno lahko pomagale še v času življenja očeta in moža, pa je dejala, da se zaveda, da veliko ljudi živi v hudih stiskah, saj jih dnevno spoznava v svojem življenjskem in delovnem okolju. Prva vrata, ki jih je odprla, so naša. Pa še to po nasvetu znanke, ki je videla, v kakšni stiski in bedi živijo. Doživljam jo, ko zbrano predstavlja svojo življenjsko zgodbo in do podrobnosti dodelan načrt prihodnosti za svoje šolajoče otroke in zase. S sodelavko se niti ne spogledava, ko ji družno zagotavljava vso podporo in pomoč. Skupaj naredimo program reševanja nastale stiske. Podprli bomo otroke na njihovi razvojni poti, pomagali mamici, da se bo osvobodila trenutnih zaostankov plačil, jih materialno oskrbeli in jim seveda stali ob strani, če bodo vsi štirje še karkoli potrebovali. Kajti to je zgodba, ki potrebuje takojšnjo podporo in pomoč ter neskončno razumevanje.  

Za nasprotje od predstavljene družine se na nas obrača babica, ki želi, da bi se takoj pomagalo njenemu sicer že odraslemu sinu z družino. Postal je samohranilec, saj ga je, skupaj z otrokoma, zapustila partnerica in odšla neznano kam. Pojasnim ji, da je zares plemenito, da prevzema skrb za otroka in pomaga očku, a če želi podporo za družino očka otrok, potem moramo podporni program narediti tudi z njim. Včasih naša prizadevanja naletijo tudi na nerazumevanje, čeprav se res trudimo pomagati čim več ljudem. Seveda imajo tudi naša organizacija in programi pravila delovanja in določene omejitve. Le tako lahko delujemo transparentno in s sredstvi razpolagamo preudarno. Na koncu se vendarle poenotimo, da je za otroke odgovoren očka, in da se moramo sestati in ugotoviti, kako lahko najbolj učinkovito podpremo tudi novonastalo situacijo očeta samohranilca. Dogovorimo se za čimprejšnji ogled in obisk pri njih doma. Babica pa bo sporočila dan, ko bo lahko prisoten tudi očka otrok, ki je sicer zaradi narave dela veliko zdoma.    

Na hodniku že čaka na pogovor mamica s hčerko in sinom, ki bivata v dijaškem domu. Bolna je, invalidna in z zgodbo, ki kriči po pomoči. Njene stiske segajo daleč nazaj v njeno otroštvo. Ko je v množici sorojencev iskala potrditve zase. Pa bila zavrnjena, tako od staršev kot od bratov in sestra. Trudila se je, da bi bila videna, slišana, ljubljena in tako je ves napor in energijo usmerila v izobrazbo in delo, pri tem pa slabila. Tudi v partnerskem odnosu je izgorevala, v prizadevanjih za lep in urejen dom, pa za uspešno materinstvo. Reakcije partnerja pa so bile zanjo nerazumne. In po desetletju in več je spoznala, da je duševno bolan. Njen notranji svet je bil porušen. Ni znala niti zmogla drugače, kot vse probleme reševati z otrokoma. Otroka sta mladoletna in mamici ne zmoreta nuditi ustreznega sogovorništva in še manj razumevanja njene stiske. Mama potrebuje terapevtske obravnave.

Ko se poslavljamo, pristopi nasmejan obraz staršev treh otrok, ki sta prvič v svojem življenju iskala pomoč pri nas pred dobrim letom dni. Tedaj je bilo njihovo življenje dobesedno v prafaktorjih. Revščina, skrhan družinski odnos, bolni otroci, nerazumevanje s širšo družino in deložacija ter zasilni izhod v hiši, polni vlage in s podirajočo streho. Ko smo si tedaj ogledali stanje pri njih doma, je bilo kar težko verjeti, da v takih razmerah sploh še kdo prebiva. Danes je njihovo življenje drugačno. Dostojnejše, obvladljivo in lepše. Kako lepo je slediti tej osebni in skupni rasti družine. Kako topel je občutek veselja ob takih lepih razpletih življenjskih zgodb. Družina je zelo sodelovala v vseh podporah, ki jih je od nas prejemala.  Pogovorimo se o njihovih načrtih za prihodnje. Lepi so in predvsem uresničljivi. Ne bodo nas več potrebovali. Le otroci ostajajo v programu Botrstvo, saj ekonomska moč družine še ne zagotavlja, da bi zmogli brez podpore. Spremljali in podpirali jih bomo v nadaljevanju izobraževalnega procesa in razvoju zares velikih talentov.   

Še je zgodb tega vročega dne. Žalostnih, tragičnih, pa tudi nekaj uspešnih. In ko že v mraku zaključujemo sredo, me spreletava srh. Zato, ker tudi danes ni bilo nikogar pred nami, ki bi navzven izražal tako hude stiske, kot smo jim bili priča v razgovorih in predstavljeni dokumentaciji. Pa tudi, ko se podamo na ogled stanja pri naših uporabnikih doma, pogosto obnemimo. Zato že ves čas našega delovanja pozivamo: ljudje, ne sodite, če ne poznate resnice enodejank življenj ljudi v stiski. Prav vsak se lahko znajde v nezavidiljivi situaciji, samo nesrečen splet okoliščin je potreben, da pademo na dno.

Na poti domov se slišim še s pedagoško vodjo izmene otrok na letovanju v Zambratiji. Pove, da se imajo zares lepo, da otroci uživajo v morju in programih, ki so jih vzgojitelji pripravili zanje ter vanje vložili veliko truda. Sporoči mi, da so veseli, zdravi, da nikogar ne pogrešajo, ker imajo drug drugega in se imajo radi.