Nekdaj mogočni dvonadstropni borovniški velikan ponovno oživel

Borovniški viadukt je bil eno največjih inženirskih čudes svojega časa, danes pa od njega v prostoru stoji le še en osamljen steber, pravi Dušan Briški, ki je s pomočjo umetne inteligence ustvaril njegovo podobo med letoma 1850 in 1941. Posnetek je objavil na svojem YouTube kanalu Vedomec Vision (Pogled Vedomca). "Ob pogledu na ta ostanek ali na zbledele črno-bele fotografije si ljudje zelo težko predstavljajo pravo veličino tega objekta in kako mogočno je dejansko stal v pokrajini. Zdelo se mi je pomembno, da premostim to vizualno vrzel in našo tehnično dediščino približam današnjemu času," je dejal.

Ogledal si je osamljen steber v Borovnici, njegova mogočnost in dejstvo, da si je iz ene same ruševine zelo težko predstavljati celoten objekt, pa sta ga spodbudila k izdelavi vizualizacije.

Pri vizualni rekonstrukciji se je opiral predvsem na stare razglednice in dostopne arhivske fotografije. Služile so mu kot vizualni temelj in glavna referenca, na podlagi katere je nato z natančnimi navodili usmerjal orodja umetne inteligence, da so bile slike in posnetki čim bolj avtentični in blizu dejanskemu zgodovinskemu stanju.

Kako torej vidi vlogo umetne inteligence pri ohranjanju kulturne in tehnične dediščine? Njena vloga je izjemna, potencial pa ogromen, odgovarja Briški. Verjame, da nas bo v prihodnosti lahko dobesedno "vrnila" v preteklost: "Če to tehnologijo povežemo na primer z navidezno resničnostjo (VR), si povsem realno predstavljam, da si bomo nekoč nadeli očala in se dejansko sprehodili pod Borovniškim viaduktom ali celo po njem. Na ta način naša tehnična dediščina ne bo ostala le bleda slika v arhivu, ampak jo bodo ljudje lahko zares doživeli in razumeli njeno resnično veličino."

Zgodovinska verodostojnost se mu zdi zelo pomembna, zato stvari ne dela na pamet. Osnova vsakega projekta je raziskovanje. "Najprej preberem dostopne zgodovinske članke, zapise in tehnične podatke o objektu, da razumem njegove točne dimenzije in materiale. Pri iskanju, preverjanju in strukturiranju teh dejstev si pomagam tudi z AI pogovornimi roboti. Vse te zbrane teoretične podatke nato skrbno primerjam in uskladim z ohranjenimi arhivskimi fotografijami ter skicami. Šele ko imam to trdno zgodovinsko in vizualno podlago, začnem z dejanskim generiranjem videa."

Kako odgovorno pa je uporabljati umetno inteligenco pri rekonstrukcijah zgodovine – bi lahko "zavestno" popačila podatke? Briški se pri ustvarjanju po svojih najboljših močeh trudi, da zgodovine ne popači, saj želi biti čim bolj avtentičen. Tehnična orodja pa se pogosto zmotijo, kar poskuša sproti popravljati: "Prav tako je pomembno poudariti, da nisem uradna institucija, muzej ali profesionalni zgodovinar, temveč ljubiteljski ustvarjalec. Če se v videu pojavi kakšna manjša zgodovinska netočnost ali pa dodam kanček lastne fantazije, je to pač del ustvarjalnega procesa."

Celoten proces poustvarjanja je zahteval približno 30 do 40 ur dela. "Ljudje si pogosto napačno predstavljajo, da je ustvarjanje z umetno inteligenco enostavno in hitro, a je resnica precej drugačna. Eden od izzivov je ogromna potreba po procesorski moči, kar me pri moji trenutni tehnični opremi včasih precej omejuje. Moramo vedeti tudi, da so ta orodja pretežno plačljiva, višja kvaliteta, višja resolucija, višji stroški. Najtežji in najbolj frustrirajoč del pa je nepredvidljivost umetne inteligence, ki redkokdaj takoj ustvari tisto, kar si zamislim," izpostavlja Briški.

Sistem pogosto dela napake, halucinira ali pa zavije v povsem napačno smer, poudarja, zato mora "za nekaj sekund uporabnega videa postopek mukotrpno ponavljati": "Občutek je zelo podoben, kot če bi filmski režiser na snemanju delal s slabim igralcem, ki preprosto ne posluša njegovih navodil. Ustvariti točen zgodovinski prikaz je torej daleč od preprostega klika na gumb."

Pri ustvarjanju je uporabil več orodij. Poudarja pa, da umetna inteligenca ne naredi videa z enim klikom, ampak deluje po korakih: "Najprej iz starih fotografij s pomočjo natančnih besednih navodil ustvarim jasno in barvno sliko. Nato s posebnim ukazom določim, kako naj se slika premakne in oživi, da iz nje nastane kratek nekajsekundni videoposnetek. Ločeno z umetno inteligenco generiram še primerno glasbo, poiščem zvočne učinke iz obstoječih knjižnic in na koncu vse te posamezne koščke slike in zvoka ročno zmontiram v celoto."

Dušan Briški je v preteklost vrnil tudi Kočevje (njegov domači kraj) in Ljubljano. "Najbolj fascinantno pri tem projektu je bilo oživljanje kočevskega gradu, ki ga danes ni več, zaradi česar je imelo mestno jedro takrat popolnoma drugačno podobo. Video Kočevja iz leta 1926 sem zasnoval tako, kot bi bil posnet z dronom. Verjetno sem eden prvih, ki je takšen zračni in dinamičen prikaz kraja ustvaril s pomočjo umetne inteligence," je povedal. Drugi video s kočevsko tematiko pa gledalca popelje na virtualni sprehod po mestnih ulicah izpred stotih let.

Želel je pokazati tudi največje urbano središče Slovenije, zato se je lotil Ljubljane, kjer se je osredotočil predvsem na vizualizacijo zgodovinskih sprememb na današnjem Prešernovem trgu in Tromostovju.