Ljudje kot enega najboljših občutkov opisujemo ljubezen, a ko začetna zaljubljenost izzveni, je treba odnos graditi in skupaj rasti. Vendar pa ne gre vedno vse gladko in nikakor ne gre vedno vse po načrtih. Kako lahko par prepozna, da se njuna skupna pot končuje in da je morda čas za ločitev? 

"Ko zakon enostavno postane nevzdržen. Ko se začneta partnerja odtujevati, ko svoje osnovne potrebe po bližini in ljubezni zadovoljujeta v drugih, ko te bližine ne zmoreta več začutiti drug z drugim. Takrat ni več skupnih ciljev, ni več želje po skupnem preživljanju prostega časa. Takrat vztrajanje v zakonu ni več smiselno," je povedala Monika Erjavec Bizjak, magistra zakonskih in družinskih študij ter družinska mediatorka. 

Erjavec Bizjakova je tudi vodja projekta 'Dobro sem' pri Zvezi prijateljev mladine Moste - Polje, kjer se pogosto srečujejo tudi z družinami, v katerih je bilo prisotno nasilje. Kot pravi, v takšnih primerih ločitev sploh ni vprašanje, saj da se mora žrtev umakniti in da je treba poskrbeti tako za njeno varnost kot za varnost otrok. 

Pa se da zakon, če si tega želita oba partnerja, tudi rešiti?

Pri osebah, ki pridejo na terapijo in se res odločijo, da bi radi naredili nekaj na sebi, se da gotovo marsikaj rešiti in popraviti tudi za nazaj, pravi Andrej Omulec, doktor zakonske in družinske terapije, predavatelj na FUDŠ in supervizor pri Zvezi prijateljev mladine Moste - Polje. "Tudi če pride do recimo zaljubljenosti izven partnerskega odnosa. To je eden izmed rdečih alarmov, da v nekem partnerskem odnosu ni več povezanosti. Vprašati se moramo, kaj se je zgodilo, da so začeli iskati ljudi izven partnerskega odnosa, da smo iskali sočutje, ki ga v tem odnosu ni več. Pomembno je, da se zavedamo, da je partnerstvo neka skupna rast," je pojasnil.

Pravi, da je, ko v odnosu ni več složnosti, smiselno poiskati tudi pomoč. "Če pa v odnosu pride do nasilja – poznamo več vrst nasilja, poleg fizičnega tudi čustveno, spolno, materialno, pa tudi zanemarjanje. Ko se začne to dogajati, potem vemo, da ni več odnosa," je dodal. Fizično nasilje sicer hitro prepoznamo, psihično, čustveno ali materialno nasilje pa težje. Do materialnega nasilja denimo pride, ko pride do izkoriščanja ali pa ko ena oseba postane materialno odvisna od druge. 

Kot zelo hudo oziroma globoko obliko nasilnih čustvenih odnosov je izpostavil tako imenovane "tihe trenutke". "Tihi dnevi, tihi tedni. To je res ena čustvena zloraba, tudi zelo močna zloraba za otroke. Če si predstavljamo, da so naši starši ves čas tiho," je povedal in pojasnil, da otroci to lahko zelo močno doživljajo, da gre za zelo močno čustveno manipulacijo. 

"Se pa to res težko prepozna. Sploh če je nek odnos pravzaprav prežet s tem. Žrtve krivijo tudi sebe, mislijo si, da je to normalno, da tako pač je, je to vse, kar poznajo. Nasilneži znajo biti dobri čustveni manipulatorji in znajo nasilje dobro prekrivati. Navzven lahko delujejo zelo funkcionalno, zato tudi v postopku ločitve lahko pridejo na neko institucijo in se prikažejo v zelo dobri luči. V žrtvi pa kar kipi, bi rada izbruhnila, ker doma niso enaki. Je pa žrtev hitro označena, da je ona tista, ki je problematična, da pretirava. To so lahko zelo boleče stvari," je dodala Erjavec Bizjakova. 

 Kako odločitev o ločitvi sporočiti otroku?

V primeru, ko se par odloči, da za zakon ni več prihodnosti, pa je treba to odločitev pojasniti tudi otrokom. Če le zmoreta, je najbolje, da starša odločitev sporočita skupaj. "Najbolj pomembno je, da starša odgovornost prevzameta nase. Da rečeta: Midva z očetom ali pa midva z mamo sva se tako odločila. Da ne rečemo na primer: Tvoja mama se je odločila. Torej, ločila se bova in midva bova poskrbela za rešitve, ki bodo za vse nas. Tako otroka razbremenimo krivde," je povedala. 

Kot dodaja Omulec, je pomembno, da se ločitev razmeji na partnerski del in starševski del. "Starša naj pojasnita, da to ni enako, da se ne poslavljata kot starša, ampak kot zakonca. In naj otroci to tudi jasno vedo, da bo med otrokom in staršem še vedno ostala ljubezen, povezanost in tako jih res razbremenimo tega občutka krivde, ki ga otroci pogosto nosijo v sebi," je svetoval, saj da imamo v podzavesti lahko pogosto občutek, da smo krivi. "Mi nenehno hrepenimo po tem, da so naši starši srečni, in tudi vse za to naredimo. In če pride do ločitve, smo lahko v velikem krču," je razložil. 

Dodala sta, da je zelo pomembno, da otroku povemo resnico. "Ne govorimo o tem, kdo je zdaj kriv, da sta se razšla, ampak o tem, da gresta narazen, in o tem, kako bodo zadeve zdaj delovale. Da se tudi ti kot otrok lahko pripraviš na situacijo. Da veš, kaj bo sledilo, to da nek občutek varnosti," pravi Omulec. 

Ko bomo otroku sporočili novico, se bo njegov svet zrušil, je povedala Erjavec Bizjakova. "Morda tega ne bo znal ubesediti, pokazati, ampak v njem bo razpad. Pomembno je, da ga starši takrat čustveno podprejo," pravi in dodaja, da naj otroka ne skušamo prepričevati, da bo vse v redu in naj se ne razburja. "Otroku takrat ne razlagamo z logiko, takrat to otroku nič ne pomeni. On rabi, da ga starš sprejme z vsem tem njegovim čustvenim vrenjem. Lahko mu reče, da razume, da mu je težko. Da je res težko, ampak da bo tu zanj," pravi. 

Včasih je odziv otroka tudi tako buren, da se s starši ali staršem ne želi pogovarjati. "Velikokrat slišimo, da otrok reče: Pusti me na miru. Odgovorimo mu, da razumemo, da želi biti sam, a da mi želimo biti ob njem. Da bi mu radi pokazali, da mu bomo stali ob strani, ko mu je težko. Ni treba, da se pogovarjava, ampak želim si tvoje bližine in da vidiš, da sem tu zate," je pojasnila. Omulec je pripomnil, da otrok včasih sporoča nekaj, želi pa nekaj povsem drugega, a tega ne zna izraziti. 

Kadar grdo govorimo o nekdanjem partnerju, največjo krivico delamo otroku

Seveda bo naš pogovor z otrokom odvisen tudi od njegove starosti. Terapevta pravita, da starejšim otrokom lahko povemo nekoliko več. "Lahko povemo, da se ne razumemo več, ampak ne gremo pa v neke specifike. Ne razlagamo nekih sodnih postopkov, ne razlagamo o aferah, ne razlagamo o bolečinah, ki nam jih je partner povzročil," je povedala Erjavec Bizjakova in dodala, da bi to namreč lahko vplivalo na odnos med staršem in otrokom. 

"Ko je otrok pri enem staršu, lahko postane jezen na drugega starša, ko gre k drugemu staršu, je lahko jezen na prvega, največjo krivico pa delamo otroku. Če se starša zelo grobo prerekata, je to za otroka totalen poraz, ker je ves čas v nemoči, ker starša ne more potolažiti," je povedal Omulec. 

Nekateri otroci ločenih staršev, ki so zdaj že odrasli, se še danes spominjajo, da sta si starša prek njega pošiljala sporočila. Mama je na primer rekla, pa povej očetu to, oče je rekel, mami pa zabrusi tako. Da gre za stisko, saj kot otrok res ne veš, kako staršu prenesi neko takšno sporočilo, je poudaril."V tej situaciji si kot otrok zelo sam. To je zelo močno čustveno breme. Ne vem, če v takšnih primerih, ko naj bi prenašal informacije, kot otrok sploh kaj šteješ," je povedal Omulec in poudaril, da bi morali starši, ko so z otrokom, z njim čim več časa preživeti kvalitetno. 

Erjavec Bizjakova se je spomnila primera deklice, ki se spomni, kako močno jo je zabolelo, ko je njena mama ob ločitvi očeta začela nazivati z imenom. "V smislu: Mirko te pride iskat, Mirko te kliče. Koliko enega prezira je čutila. In to je eno pomembno sporočilo staršem, ki gredo čez proces ločitve. Otroci ne želijo, da bi starša grdo govorila drug o drugem, a otrok tega staršu ne bo znal povedati. Je pa pomembno, da se tega zavedajo odrasli," je pojasnila. 

Se pa bo otrok odzval na to, je vskočil Omulec in povedal, da se bo bodisi zaprl vase bodisi se odzval navzven. "Vedno na nek način odreagiraš, otrok pač ne bo znal tega povedati, ker je to preveč za njegove razvijajoče se možgane," je dodal. 

Namesto da bi se veselila maturantskega plesa ali poroke, jo skrbi, katerega starša naj povabi

Še en težak primer, ki ga poudarjajo otroci ločenih staršev, so pomembne življenjske prelomnice. Namesto da bi se otrok veselil maturantskega plesa in se ukvarjal s tem, kaj bo oblekel in ali si bo zapomnil plesne korake, ga skrbi, ali bosta na dogodek lahko prišla oba starša. Enako velja za denimo poroke. Namesto da bi se veselili svojega velikega dne, jih skrbi, ali se bosta oba starša odzvala na povabilo in ali se bosta med dogodkom sprla in naredila "dramo". Otroci, najstniki oziroma že odrasli ljudje so tako za marsikaj prikrajšani. 

"Če starši zmorejo odgovornost prevzeti nase in ločiti partnerski odnos od starševskega odnosa, potem bodo to zmogli. Potem bodo zmogli v korist otrok tudi kakšne svoje potrebe postaviti na stran. Če bo čustveno pretežko, da ne bodo zmogli, pa je to zagotovo škodljivo tako za otroka kot za njegov razvoj in hkrati tudi za starša, ki z otrokom ne bo mogel doživeti teh življenjskih prelomnic. Zato je tudi pomembno, da si, če nečesa ne zmoreš predelati sam, poiščeš pomoč. Naj ti nekdo pomaga, sicer si boš odvzel možnost iti naprej v življenju," je razložila Erjavec Bizjakova.

"V bistvu boš sam sebi ukradel starševstvo," se je strinjal Omulec. Pojasnil je, da če sta starša sposobna funkcionirati eden zraven drugega, to za otroka pomeni veliko olajšanje. "En oče mi je enkrat rekel in nas vse učil, ko so se kregali, kdaj bodo imeli stike, da mu je vseeno, kdaj je božič, kdaj je novo leto. Da je zanj božič takrat, ko pride otrok k njemu, da je rojstni dan otroka takrat, ko otrok pride k njemu. Če se kregamo kdaj in kje bo otrok, otroka spregledamo. In ko ljudje po sodiščih dokazujejo, kdo ima prav, stvari še niso predelali," je povedal. 

Mama je jokala v kopalnici, najstnik pa se je pretvarjal, da ne ve, ker je želela to skriti

Starši lahko torej zelo navzven pokažejo svoje občutke, lahko pa jih tudi skrivajo. Zdaj odrasel moški se še v živo spomni, kako je njegova mama na skrivaj jokala v kopalnici. Čeprav jo je slišal, je vedel, da je želela to prikriti, in čeprav jo je želel potolažiti, se je pretvarjal, da ne ve. "Otrok začuti, da je mama žalostna in prizadeta. Jaz zagovarjam, da je treba biti iskren," pravi Erjavec Bizjakova.

"Če želimo biti v nekem pristnem odnosu, moramo biti iskreni. Otroku lahko povemo, da nam je hudo, ampak hkrati mu povemo tudi to, da je to naša odgovornost. Rečemo: Jaz vem, kako si bom pomagala, jaz bom iskala rešitve, imam prijateljico, s katero bom šla na sprehod in se bom počutila bolje. To so sporočila, ki so za otroka zelo pomembna, zato da se ne bo on čutil dolžnega, da mora poskrbeti za nas. Da je zdej njegova dolžnost, da poskrbi, da bo mama spet srečna," je razložila.  

"Normalno je, da pride žalost, ampak je obvladljiva. To je bistveno sporočilo. Je problem, je frustracija, ampak je obvladljiva in to je nekaj naj boljšega, kar otroku lahko sporočiš v raznoraznih situacijah," je dodal Omulec. 

Kaj pa skrbništvo?

Omulec in Erjavec Bizjakova se srečujeta predvsem s primeri, kjer se starša ne moreta dogovoriti glede skrbništva. "V situacijah, ko se ljudje res ne morejo dogovoriti glede skrbništva, je pomembno, da se vključijo zunanje organizacije, kjer se res zmeni vse dobesedno do pike," je povedal Omulec. Pogosto priporočajo tudi, da je stika med staršema čim manj, tako da starša denimo otroka oddata in pobereta v šoli in se tako med seboj ne srečujeta. 

Erjavec Bizjakova se je strinjala, da je ključno, da je struktura stikov jasna. "Če starša prej nista zmogla neke komunikacije, kako jo bosta zmogla zdaj?" se je vprašala in dodala, da prav zato pogosto potrebujeta pomoč mediacije, terapije ali centra za socialno delo. Opomnila sta, da je včasih tudi sodni proces zelo dolg, a Erjavec Bizjakova v tem vidi tudi pozitivno stran. "V tem času, preden je odločba izdana, se lahko preizkusi različne stvari in se ugotovi, kaj otroku najbolj odgovarja," je prepričana. 

En teden pri enem staršu, drug teden pri drugem? Pomembno je, da imajo otroci bazo

Terapevta sta pojasnila, da je to v praksi zelo težko vprašanje, saj je zelo odvisno od primera do primera. "Če gre za dojenčka, deljeno skrbništvo ni najboljše, saj se otrok pri recimo sedmih mesecih sploh ne bo zavedal, kaj se dogaja. Bo do naslednjega srečanja že pozabil, kdo je mama, kdo je oče. V takšnem primeru je bolje, da je otrok recimo pri mami, oče pa k njima prihaja na obiske," predlaga Omulec. 

Pravita, da je situacija res močno odvisna od posamezne družine. "Tudi družinski zakonik zagovarja, da je treba delati v korist otroka. Zato ne moremo govoriti o nekih posplošenih praksah," je razložila Erjavec Bizjakova, a dodala, da je zelo pogosto tako, da so otroci pri enem staršu, z drugim pa se vidijo vsak drug vikend. Se pa zdaj oblikuje tudi veliko drugačnih dogovorov. Erjavec Bizjakova še zlasti podpira to, da sodišče starše napotuje na mediacije, saj so tako možnosti, da se bo oblikoval za vse deležnike najboljši sistem, največje. 

"Če ne gre za neke manipulacije otrok in če ne gre za zanemarjanje ali zlorabe, si otrok res želi oba starša," pravi Omulec. Včasih na predaji otroci jočejo, Omulec pojasnjuje, da gre za razumen odziv, saj se morajo, ko gredo k drugemu staršu, posloviti od prvega starša. 

Terapevta sta v Popkastu spregovorila še o tem, kako lahko ločeni osebi poskrbita za svoje mentalno zdravje, kako otroku predstaviti novega partnerja in kako lahko našim bližnjim, ki prestajajo ločitev, izkažemo podporo in jim pomagamo. Vljudno vabljeni k poslušanju.