Ludvik Toplak je bil rektor mariborske univerze 9 let, ves čas pa se je okrog njega dvigovalo veliko prahu. Še danes, leto in pol po odhodu z Univerze v Vatikan, kjer je zasedel mesto veleposlanika pri svetem sedežu, so mnenja o njem močno deljena.
Dr. Alojz Križman, bivši rektor Univerze v Mariboru, je povedal, da je Toplak izjemno trmast človek, ki ne tolerira drugačnega mišljenja. Škof Vekoslav Grmič meni, da je človek velikih ambicij, vprašanje pa je, če njegove sposobnosti ustrezajo tem ambicijam. Prijatelj in sošolec Jaka Rojs se ga spominja kot izredno skromnega, izredno delovnega, redoljubnega in dostikrat so se takrat tudi pošalili, da je celo biblijsko pošten fant. Dr. Ivan Rozman, rektor Univerze v Mariboru, pa nima posebnih asociacij, zanj je le eden izmed bivših rektorjev.
Zadnji domnevni greh iz preteklosti je bivšega rektorja dohitel pretekli teden, ko ga je zaradi spornega postopka magistriranja in doktoriranja enega izmed profesorjev na Pravni fakulteti ovadil član senata Univerze. Dr. Toplak je ovadbo označil za sovražno motivirano z izrazito politično konotacijo. V času, ko je še bil rektor Univerze, pa je dr. Toplak vsakršno kritiko svojega dela kaj hitro kaznoval. Tako je leta 1998 preklical pooblastila prorektorju Dušanju Radonjiču. Radonjič danes o njem ne bo več izgubljal besed. Za njega je bivši rektor zgodovina, žal za univerzo negativna.
Precej odmeven je bil tudi spor s prodekanico za študentske zadeve Ivano Vinovrški, ki je bil tudi eden izmed razlogov za glasovanje o njegovi nezaupnici. S svojimi pogledi je želel položaj rektorja monopolizirati in dati v funkcijo velikega managerja, brez katerega se ne sme nič zgoditi. Ravno zato pa se je zgodilo veliko, je povedal Križman.
Rektorja Toplaka je nasledil dr. Ivan Rozman, ki z njim pred tem ni imel veliko stikov. Privatnih kontaktov nista imela, pa tudi pogovorov o zadevah na Univerzi je bilo bolj manj, je povedal Rozman.
Sledil je Toplakov odhod v Vatikan. O ustreznosti za funkcijo veleposlanika republike Slovenije pri svetem sedežu je bilo veliko polemik, tudi v cerkvenih krogih. Med drugim se je o tem javno spraševal dr. Ivan Štuhec, ki je, kot pravi, čutil etično dolžnost, da na to opozarja. Dejal je, da se je večina izmed njegovih opozoril potrdila. Škof Grmič misli, da za to funkcijo ni ravno treba imeti kakšnih posebnih sposobnosti.
O bivšem rektorju pa se je kmalu ponovno govorilo in pisalo. Mariborski stanovanjski sklad mu je napovedal tožbo, ker ni izpraznil kadrovskega stanovanja, ampak ga je prepustil sinu. Tako Toplak kot njegov sin sta zatrdila, da so v ozadju stare zamere. Ponovno je razburkal dokaj mirno delovanje Univerze, ko je kar iz Vatikana pripravljal slovesnost, na katero bi v Maribor povabil 300 rektorjev evropskih univerz.
Ima pa bivši rektor prav zaradi svojega nekonvencionalnega načina delovanja, tudi številne zasluge. Njegova trma, odločnost in aktivna vloga v politiki so mariborski univerzi doprinesle številne ugodnosti, ter pomagale pri njenem promoviranju v Evropi. V času njegovega mandata se je rektorat preselil v čudovito stavbo na Slomškovem trgu. Mnogi zasluge za to pripisujejo prav njemu. Škof Grmič pravi, da je vsekakor res, da ima Toplak veliko večje zasluge za to, da je skušal dobiti denar, ki je bil potreben za ureditev rektorata.
Dejstvo je, da vsaka izstopajoča funkcija prinaša izpostavljenost kritiki, vsaj delni odgovor na vprašanje ali je bila v vseh teh letih kritika upravičena, pa bo znan po opravljeni reviziji poslovanja mariborske Univerze od leta 1999 do nastopa novega rektorja, ki še poteka.