Dolenjski delinkvent, ki je postal specialec

Z njim sem se do zdaj že večkrat pogovarjal – sicer je nekdanji specialec zgovoren, a bistvo svojega razmišljanja je zapisal v knjigi Ris. Najin prvi pogovor je bil o njem in o njegovem delu, o tem, kako je uspel in kje mu ni uspelo, drugi pogovor je bil v letalu, ko naju je v večna lovišča skoraj poslala štorklja, zadnji pa je bil v sredini decembra, ko je imel čas. Kot je moč razbrati iz knjige, dolgčasa in mirnega stanja ne mara, zato ga ne boste dolgo našli na enem mestu – po novem letu odhaja v Kenijo. Doma je veliko dela, a osebni izzivi so pomembnejši. 

Zgodovina razvoja in odhoda v vojsko je zanimiva, predvsem ker beremo o transformaciji dolgolasega dijaka, ki se uči za veterinarskega tehnika, nato pa se prelevi v ljubljanskega huligana, kasneje pa postane del Slovenske vojske. 

V najinem prvem intervjuju ste lahko prebrali podobno zgodbo, kot jo je možno prebrati v knjigi, a v bolj omejenem obsegu. Vse razmišljanje, ki ga novinar nato spravi v besedilo omejene dolžine, je vedno filtrirano, pri pripravi knjige pa so sodelovali pisci in odvetniki, saj je bilo pričakovati, da se bo Slovenska vojska odzvala. To smo pogosto doživeli tudi novinarji, ker Vojska res ne mara, da bi pisali o njej. Odvetnik Klemen Vogrinec, ki je svetoval Luki, pozna nekaj podobnih primerov.  

Med branjem knjige je ves čas moč razumeti stik oziroma borbo med neuspehom in uspehom. Kako je dolenjski delinkvent spravil življenje v red in kako mu je to začelo metati kolena pod noge. Mazohistične težnje, preizkusi pri selekciji pripadnikov specialne enote – gre za enega najtežjih poklicev na svetu. Pa da ne boste mislili, da gre za nekakšne superheroje. Daleč od tega. Navadni ljudje, ki imajo enake težave kot ostali, a jih ni sram priznati, da se je treba zjokati, ko pride do tega. Pa veste, zakaj? Ker se dokazujejo sebi, ne drugim, čeprav jih drugi ocenjujejo. In to Luka v knjigi lepo pove.

V knjigi Luka predstavi svoje razmišljanje, saj je, kot pravi, nastajala že nekaj časa – snovati jo je začel, še preden je šel iz vojske. Na srečo bralca ni bilo vse odvisno samo od njega, zato je ta dolgi zapis urejala tudi Sara Primec, ki ga pozna in razume. Človek med branjem knjige počasi začenja razumeti dolenjskega fanta, ki se je dokazal in začel razmišljati, da bi mogoče naredil kaj več. V ZDA je opravil eno najtežjih specializacij za pripadnika specialne enote, a tega znanja v Sloveniji ne more uporabiti, vzrok pa je seveda birokracija. Kasneje je postal tudi pomočnik inštruktorja in nato tudi inštruktor, ki je kandidate peljal skozi pekel, ki ga je sam preživel. Kako pa je to sprejel?

V vojski se je začel vrteti na mestu, glede želje, da bi več delal več na svojem področju, kot vojaški medicinec, ni mogel veliko narediti. Čeprav se je uril tudi v ameriških bolnišnicah, na terenu in še kje, je moral v Sloveniji opraviti tečaj bolničarja pri Rdečem križu, da je lahko pomagal v civilnem svetu. Odziv vojske je bil, kot pravi, pričakovan: "Številka je šla ven. Vojska je ujeta v sistem javnih uslužbencev in tu so potrebne spremembe." Kot pravi, je slabo financiranje pripeljalo do tega, da vojaki in sistem pogosto stopicajo na mestu, in ta nima več veliko manevrskega prostora. 

"Začel sem čutiti, da sem ujet na mestu, da ne napredujem več," pravi Luka in pove, da je služba zanj počasi postajala rutina, zato je iskal dodatne izzive, ki bi ga izpolnili. V knjigi zapiše, da so kot specialci pogosto opravljali posle, ki so jih na istih misijah opravljali rezervisti v drugih državah. "Niso nas uporabljali za to, za kar smo namenjeni. Usposabljali smo se za zadeve, ki jih potem nismo nikoli opravljali." Jasno pove, da je Slovenska vojska vrhunsko izurjena, da ima izjemne posameznike, ki jih moramo podpreti in jim zaupati, da opravijo naloge, za katere so se dolga leta usposabljali.

Glavna stvar, ki jo je Luka pogrešal v vojski – in to je se postopoma vidi tudi v knjigi – je občutek koristnosti in osebnega napredovanja. 9. februarja 2020 je dal odpoved, nekaj dni kasneje pa je že bil v Keniji, kjer je uril rangerje, osebe, ki so v rezervatih ščitile ogrožene živali. "Ko sem se dobil z B. in mi je povedal, kaj od mene želi in kaj potrebuje, sem po dolgem času  imel občutek, da je moje delo cenjeno." V dolgem monologu, v katerem se je tudi razburjal, pove, da denar sploh ni bil v igri – temu se je ob prvem odhodu tudi odpovedal – ampak je bil važen občutek, da počne nekaj koristnega. 

V začetku januarja tako ponovno odhaja v Kenijo, kjer bo rangerje učil taktično medicino. To je zanje nujno znanje, "saj delujejo proti krivolovcem, poleg tega pa jih lahko napadejo živali, ki nad njimi niso vedno navdušene. Sloni so si zapomnili, da jim ljudje pogosto povzročajo bolečino in smrt, zato lahko hitro postanejo agresivni." Po nekaj tednih v Keniji pa bo še nekaj mesecev ostal v Južnoafriški republiki. "Za medicino sem primarni inštruktor, za vse ostalo, od streljanja do taktike, pa pomožni,"  pove. 

"Ampak ne smemo delati tako, ker so to delali že dvajset let," je bila ena od izjav bodočega kolega, ki ga je pritegnila. V knjigi je videti ta razkol, ki ga premakne na delo v Afriko. Pogovor z Luko Zorenčem nikoli ni kratek, saj premore neverjetno število zanimivih zgodb, predvsem pa nima tako velikega ega, da bi ga bilo sram priznati, da se je zmotil in doživel kakšen poraz. Večino zgodb – od pretepov z Violami pa do misij v tujini – je zapisal v knjigi. Za drugo pa že dela zapiske. Sestavlja zgodbe, ki jih je doživel v tujih krajih, a v njegovem srcu je domovina še vedno na prvem mestu. Upa, da se bo zaradi knjige Ris več mladih odločilo za prostovoljno služenje vojaškega roka.