Lukov boj za Rona se nadaljuje: 'Ne mine dan, da ne bi mislil nanj'

Pes, ki pride v neko novo okolje, kjer mora upoštevati nova pravila, je obkrožen z novimi ljudmi in novo energijo, se bo prej ali slej začel drugače obnašati, je prepričan Luka Vrbančić, prostovoljec v brežiškem zavetišču, ki ga je javnost spoznala skozi njegov goreč boj za nemškega ovčarja Rona.

Boj z mlini na veter

Skoraj tri mesece je minilo, odkar je veterinarska inšpekcija Rona vrnila neodgovornim lastnikom, Luka pa se še vedno bori. "Ne mine dan, da ne bi mislil nanj," prizna. Skupaj z odvetnico si prizadevata, da bi glavnega inšpektorja Hermana Bunderlo, katerega presoji ne zaupa, umaknili s primera, Rona, ki zaradi agresivnosti nujno potrebuje prevzgojo, pa bi lastnikom trajno odvzeli. "Zadnja informacija, ki jo imam o Ronu, je, da je soseda videla, kako ga lastniki – čisto podivjanega – iz zgornjega nadstropja peljejo v klet. Hiša je že na zunaj videti, kot da se bo zdaj zdaj porušila. Niti pomisliti ne smem, kako je notri, sploh v kleti. Tam so imeli že ovce in prašiče, ki so jih morali inšpektorji odvzeti ali na mestu evtanazirati."

Kot je znano, je veterinarska inšpekcija Rona, ki je napadel neko žensko, označila za nevarnega psa, ker lastniki zanj niso imeli ustreznih bivalnih pogojev, pa jim ga je tudi začasno odvzela in ga namestila v brežiško zavetišče. Tam je pes po Lukovih besedah šele zares spoznal, kaj je življenje. "Sodeč po čipu, je Ron star pet let. A bil je popolnoma nesocializiran. Znal je samo jesti, gristi in renčati, nič drugega. Ni znal hoditi poleg, na povodcu ali se usesti. Ko sem mu vrgel žogico, je bilo, kot da bi mu vrgel bombo – videl jo je prvič v življenju! Pes sploh ni vedel, kaj je cartanje, tudi tega sem ga moral učiti, saj je ves čas grizel. Zakaj imajo takšni ljudje sploh živali?" je razočaran.

Kinolog: Kaznivo dejanje, ne samo nehuman odnos do psa

Ni treba, da verjamete meni na besedo, dodaja Luka, iz odločbe inšpektorja (ki si jo podrobneje lahko preberete v spodnjih prilogah) je razvidno, v kakšnih pogojih je Ron živel – podnevi je bil privezan na verigo, zavito okoli stare avtomobilske prikolice, brez koles, ki je bila nagnjena, deske na njej pa so bile razmaknjene in so onemogočale normalno ležanje. Poleg tega je bilo okoli prikolice ogromno nevarnih predmetov in snovi, na katerih bi se lahko poškodoval in ki so ogrožale zdravje psa. "Kljub vsemu je inšpekcija Rona obravnavala samo kot agresivnega psa, ne pa tudi kot zanemarjenega. Ker pač ni bil shiran. Oni ukrepajo šele takrat, ko se psu vidijo rebra, ko je na robu smrti! Nikoli nisem trdil, da je pes podhranjen. Ron je na pogled zelo lep nemški ovčar. A pes potrebuje veliko več kot samo hrano. Sploh nemški ovčar potrebuje socializacijo, gibanje, mentalno zaposlitev, stik s človekom, urbano okolje in mora delati, to je delovna pasma."

Luka sicer ni kinolog, s psi se ukvarja ljubiteljsko, je pa v Ronovem primeru pridobil mnenje mednarodno priznanega slovenskega kinologa in sodnika Miroslava Zidarja. Ta je pojasnil, da morajo biti vsi psi v stiku z naravo in svojimi lastniki, ker so v principu družabna bitja, so pa njihove potrebe še dodatno definirane glede na njihovo namembnost (po posameznih pasmah in skupinah pasem). "Tako npr. nemški ovčarji, ki so po svoji osnovni funkciji ovčarski (ne pastirski) psi, kar pomeni, da so stalno v gibanju, morajo imeti zagotovljeno možnost po vsakodnevnem gibanju. Zato je tudi njihova telesna zgradba temu prilagojena. Nemški ovčarji pa se seveda uporabljajo tudi v policiji, pri reševalcih, kot vodiči slepih itn. Zato potrebujejo stalen kontakt s svojim vodnikom, neposrednim okoljem, torej morajo imeti možnost gibanja. Tudi v primeru, da je pes družinski član in torej biva del časa v stanovanju, mora imeti možnost zadostnega gibanja (sprehodi, treningi, druženje ipd), zato morajo biti vzgojeni za bivanje v urbanem okolju. Bivanje vsakega psa (še posebno nemškega ovčarja) v zaprtem prostoru, brez stika z okoljem, škoduje zdravju psa in njegovemu odnosu do okolja (pogosto agresivnost) in predstavlja dejansko mučenje, kar je tudi kaznivo dejanje, ne samo nehuman odnos do psa."

Sosedje: Rona nihče ne sprehaja

Jasno je torej, da za Rona pred odvzemom ni bilo ustrezno poskrbljeno. Pa je vsaj zdaj? Pet mesecev po napadu in po nič koliko rokih, ki so jih lastniki zamudili, je šel inšpektor preverit, ali so uredili zahtevano, torej ali so Ronu naredili ustrezen pesjak, namestili tablo z napisom nevaren pes, poskrbeli za nagobčnik itd., a so bila vrata dvorišča zaklenjena. "Pogledal je samo s ceste, poslikal in šel, nato pa ocenil, da se psa lahko vrne. Jaz sem šel takoj naslednji dan tja in videl, da mere boksa, v katerem se je teden dni, potem ko so Rona odpeljali, že pojavil nov pes, niso ustrezale zahtevanim 8,5 kvadrata (minimalno), hišica v njem pa ni imela ne stranic ne strehe, torej mu ni nudila nobenega zavetja. Ron pa je bil – le deset ur, potem ko so ga odpeljali – že spet agresiven, lajal je name, dokler ga nisem poklical," opisuje Luka, ki je za dokaz posnel tudi fotografije in jih poslal na inšpekcijo. Njihovega odgovora, kljub temu da bi ga kot prijavitelj moral, ni prejel.

Poleg tega Rona nihče ne sprehaja. Luka zato vztrajno pošilja prijave na inšpekcijo, a tam trdijo, da ni nobenih nepravilnosti. "Imam priče, sosedje pravijo, da psa nikoli ne vidijo na sprehodu! A lastniki trdijo, da ga, in inšpektor se strinja. To so trije ljudje in to je očitno dovolj. Jaz in ostalih par tisoč ljudi, ki so podpisali peticijo za vrnitev Rona, pa smo očitno neumni, imajo nas za bedake. Ne morem verjeti, da je lahko en inšpektor v državi nad vsemi zakoni, da je njegova odločitev neizpodbitna in da mu nihče nič ne more," pripoveduje Luka, ki iz tega razloga domneva, da obstaja nekakšna povezava med omenjeno družino oz. njihovim odvetnikom in inšpektorjem.

Poskušali so me tudi že utišati na vse možne načine, še pravi naš sogovornik, spravili so se nad zavetišče, češ zakaj Ron na fotografijah nima nagobčnika, grozili z evtanazijo enega od psov, če mu ne bodo dovolj hitro poiskali doma, češ da predstavlja strošek za državo, inšpektor Bunderla pa ga je prijavil policiji zaradi sovražnega govora in prirejanja informacij javnega značaja. Nič od tega ga ni ustavilo.

'Ron je pes, ki te napade in grize, dokler te ne ubije'

Na vprašanje, zakaj je Ron zanj tako poseben, odgovori: "Na vsakega psa v zavetišču se navežem in za vsakega bi to naredil. Če bi Ron ostal tukaj, bi mu, tako kot drugim, iskal nov dom in ga ne bi hotel zase. Zdaj, po vsem tem, pa ... če bo šel kam, bo šel samo k meni. V slabih dveh mesecih, ki sva jih preživela skupaj, se je žival spremenila, videla, kaj pomeni življenje, kaj pomeni se sprehajati, iti med ljudi, se družiti z drugimi psi. Morda je bil malo bolj poseben, ker mi je bil v največji izziv. Občutka, ko dobiš tako nevarnega psa na povodec, da ti zaupa, se ne da opisati. Ni boljšega."

Seveda pa se to ni zgodilo kar čez noč. Luka in Ron sta potrebovala kar nekaj časa, da sta drug drugemu zaupala. "Prvi dan, ko je prišel k nam v zavetišče, sem šel v sosednji boks. Dal sem mu roko, nisem ga niti gledal v oči. Kljub temu da mu nič nisem hotel, mi je hotel skočiti v glavo. In ko je skočil, se je zatresla cela vrsta boksov. To ni pes, ki te malo ugrizne, Ron je pes, ki te napade in grize, dokler te ne ubije!" pripoveduje. Za čiščenje njegovega boksa, da so mu dali hrano in zamenjali vodo, so potrebovali tudi po 20 minut, saj se jim Ron ni umaknil in so ga morali ukaniti. "Potem pa se je počasi začel privajati. Večkrat me je videl, ko sem peljal druge pse ven, ko sem se usedel k njim v boks in jih čohal, pa je gledal iz boksa in videl, da je vse ok, da tudi njim menjam hrano in vodo, da gremo na sprehod, da jih vzamem in se vrnem z njimi … Pa je počasi začel kazati znake – ni več renčal in lajal name, začel je skakati po boksu in jokati, ko smo se zunaj igrali … Vedel sem, da je že pripravljen, a si jaz še nisem upal, saj mu enostavno še nisem zaupal." Po približno dveh tednih mu je Ron iz roke prvič vzel priboljšek. "Počasi sem odprl vrata in najprej dal eno nogo notri, pa me je vohal in skočil gor, jaz pa sem se umaknil in zaprl vrata. Potem pa sem se en dan samo zaprl v boks s priboljški v roki, in to je bilo to. Počepnil sem, on pa je skočil name in me začel lizati ter gristi. Spomnim se, da mi je bilo prvič zelo neprijetno, saj je to res ogromen pes." Po dobrih dveh tednih mu ga je uspelo pripeti na povodec, da sta lahko šla na sprehod in Ron je postal normalen, povsem uravnovešen nemški ovčar.

Ta postopek je več ali manj enak pri vseh psih, pravi Luka, je pa res, da ima vsak pes svoj tempo. "To je tako kot pri ljudeh – nekateri potrebujejo več, drugi pa manj časa. Nesocializirani psi razvijejo agresijo ali strah. V zavetišču smo že imeli prestrašene pse, ti potrebujejo nekaj časa, ko pa se navadijo na tvoj vonj in glas, pa te počasi vzamejo za svojega. Ron pa je napadalen pes, ker nima nobenega stika z drugimi ljudmi, živalmi in zunanjim svetom. Ko sta ponj prišla lastnika in ga je eden komaj držal na povodcu, sem jima povedal, da smo mi skrbeli za psa, ga uspeli prevzgojiti, da ni več agresiven, in ju vprašal, ali bi nam ga bila pripravljena prodati. Naj povesta ceno, pa bomo zbrali denar, kolikor bo treba. Pa sta rekla, kako lahko sploh kaj takega vprašam, da on njim vse pomeni in da nima cene. Jaz sicer verjamem, da ga imajo radi, ampak psa imajo na verigi, je nesocializiran in agresiven. Kakšna je to ljubezen? Radi ga imajo, ne vidijo pa, da ga mučijo."

'Inšpektorji napadajo človeka, ki je psa socializiral in vzljubil'

Ogorčenje nad tem, da so inšpektorji Rona vrnili lastnikom, je zelo ostro izrazil tudi kinolog Zidar. "Moje mnenje bo morda blizu tako moderne definicije 'sovražnega govora', čeprav to ni, kvečjemu zloraba tega termina za discipliniranje ljudi, ki se jim s tem prepoveduje svobodno izražanje svojih stališč in občutkov. Je pa jasno, da gre tudi v tem primeru za pohabljene birokrate, ki sploh ne prepoznajo bistva svoje funkcije, tj. skrb za dobrobit živali in da gre pri tem za brezčutno ter nekompetentno 'birokratsko onaniranje'! Zato tudi jaz zahtevam takojšnjo vrnitev Rona!!" Inšpektorji po njegovem mnenju sploh niso uveljavili svoje dolžnosti, tj. skrbeti za dobrobit živali, temveč so "izgleda podlegli odvetniškemu uveljavljanju pravice lastništva, ki je v tem primeru kvečjemu lahko vezano na odgovornost in s tem v zvezi tudi ustreznemu ukrepu: kazni in odvzem psa". "Za to so dolžni in pooblaščeni inšpektorji, ne pa napada na človeka, ki je psa socializiral in vzljubil. Za to tudi dobivajo plačo, ne pa za birokratsko blebetanje in celo prikrivanje dejstev, da ne bi omenil pravzaprav malomarno izvajanje zaupane funkcije," je zapisal.

Žal pa Ron ni edini primer, kjer je inšpekcija zatajila, poudarja Luka. "Mislili so, da se za nekega Rona iz nekih hribov ne bo razvedelo, a so se ušteli. Vprašanje je, koliko takih ali še hujših primerov so že imeli na mizi, pa niso prišli v javnost. In dokler bo zakon to dovoljeval, dokler bo žival obravnavana kot predmet in ne čuteče bitje in se inšpekcija ne bo prevetrila, se ne bo nič spremenilo. Bodo pač morala delovati društva, kot je Srce za bule, ki morajo pse krasti in plačevati kazni. Ampak drugega načina ni." Nujno potrebne so strožje kazni, obvezno šolanje in psihološki testi za lastnike, dodaja. "Če bi s kaznimi ljudi krepko udarili po žepih, tudi pomislili ne bi več na kaj takega. In nobenega začasnega odvzema, psa bi jim morali odvzeti takoj ob prekršku!" je jasen.

'Pes, ki pride v novo okolje, je nepopisan list'

Pa bi Ron, če bi se vrnil k Luki, lahko bil spet normalen, socializiran pes? "Če bi ga zdaj pripeljali nazaj v zavetišče, zagotovo ne bi bil več agresiven, saj bi točno vedel, kam je prišel. Mogoče bi potreboval kakšen dan, da se spet privadi. Sicer pa se pes, ki pride v novo okolje, kjer so novi ljudje, nova energija, nova pravila … prej ali slej začne drugače vesti. Ko se je vrnil v okolje, kjer je bil, je takoj preklopil na miselnosti: tukaj sem bil, tukaj so tisti ljudje in jaz moram biti agresiven. Kako pa naj drugače živi, saj drugega celo življenje ni poznal?!" In povsem dovolj bi bilo, še pravi Luka, če bi se z njim ukvarjal samo jaz. "Počasi bi ga že lahko vozil s seboj na kavice, z nagobčnikom seveda. Potem pa, če bi ga jaz posvojil, bi bil pa zagotovo brez nagobčnika." Pa bi mu zaupal toliko, da bi ga spustil zraven otroka? "Če bi bil jaz zraven, zagotovo. Imam tri nečake in verjamem, da bi starejša lahko čohala Rona in se igrala z njim! Čisto vsakega psa se da prevzgojiti in nihče me ne more prepričati v nasprotno. Z Ronom mi je uspelo v dveh, treh tednih, s kakšnim drugim bi mi mogoče v dveh, treh mesecih, ampak bi. Treba je samo imeti potrpljenje," je prepričan.

Zato niti za trenutek ne okleva niti pri odgovoru na klasično vprašanje – so nevarni psi ali lastniki? "Lastniki, jasno. Ali nisem dokazal? Ali ni Ron dokazal? Je pa res, da ni vsaka pasma za vsakega človeka. Ronovim lastnikom sam sicer ne bi dal nobenega psa, ampak če že, bi jim svetoval npr. maltežana, če ga nameravajo imeti v hiši in bolj malo sprehajati. Nemški ovčar zagotovo ni zanje."

V zavetišču, kjer Luka kot prostovoljec pomaga zadnje leto, zato ljudi, ki pridejo po psa, včasih tudi zavrnejo. "Povem jim, da pes ni zanje, potem pa so užaljeni. Ampak jim ga enostavno nočem dati, ker bodo imeli z njim težave." Zgodi se tudi, da ljudje, ki so vzeli psa, kličejo, kaj naj storijo, ker jih ne uboga. "Povejo npr., da jih na povodcu vleče in sprašujejo, ali je to delal tudi v zavetišču. Ne, ni! Jaz psa lahko naučim osnov, lahko ga tudi do potankosti zdresiram, a pes, ko pride v novo okolje, je nepopisan list. Kakor ga boš naučil, takega boš imel. Vzgajati jih pa ne morem jaz, lastnik je tisti, ki je z njim vsak dan. Sam vedno poudarjam: psi v zavetišču ne potrebujejo trenerja, pač pa zaupnika in prijatelja, ljubezen in cartanje." Največje napake, ki jih po njegovem mnenju delajo lastniki, da psi postanejo agresivni, so nesocializacija, neznanje in to, da jim posvečajo premalo časa. Poleg tega ljudje ne znajo brati znakov. "Če pes samo leži in se oblizuje, to pomeni, da moramo stran, saj nas bo ugriznil. Tega veliko ljudi ne ve."

'Če bo treba, bom šel na sodišče'

Odziv ljudi na objavo o Ronu na Facebooku je presenetil tudi njega. "Pričakoval sem, da bo dobila nekaj delitev, takšne zgodbe ponavadi jih, ampak bilo jih je več kot 13.000. Stokrat sem se vprašal, zakaj prav jaz in Ron, ko pa je še veliko hujših zgodb. To se je očitno moralo zgoditi," pravi in doda, da mu je vsa ta izpostavljenost res že pomagala pri drugih psih, a Ron je "še vedno tam in trpi". "Njemu še nismo uspeli pomagati, zato še vedno ne spim mirno."

Na vprašanje, kakšni so njegovi načrti za naprej, odgovori, da bo še naprej pritiskal z vsemi možnimi sredstvi. "Zagotovila, da bo Ron prišel nazaj, ni. A odnehal ne bom, če bo treba, bom šel tudi na sodišče. Dokazati hočem, da je bil pes zanemarjen od samega začetka in da so bile zanemarjene njegove potrebe. Noben pes se namreč ne skoti agresiven!"

In čeprav so mu ljudje predlagali različne načine, kako naj pride do Rona (med idejami sta bili tudi kraja in protesti pred inšpekcijo), pa Luka ostaja razumski in želi, da vse poteka po črki zakona. "Če kdo misli, da ima boljšo in hitrejšo rešitev, naj ukrepa! Kdo pa sem jaz, da bi mu to preprečil? Nisem nikakršen vodja, sem pa trenutno edini, ki dela na tem, da se Rona reši. Povedal sem samo, da ne želim, da se Rona ukrade. Kaj bo, če on izgine? Kot se je že pokazalo, bi najprej nasankalo zavetišče. Ob vsem medijskem boomu se je direktor zbal – in izkazalo se je, da je njegov strah upravičen –, da se bodo spravili nanj. Napovedal je, da bo, v primeru, če bi se zgodilo karkoli nezakonitega, zaprl vrata zavetišča za javnost. Kaj pa potem? S tem bi bili vsi drugi psi bi bili prepuščeni samim sebi. Včasih je treba vklopiti razum. Ron je lastniški pes in zakon je tak. Ne moremo ga kar vzeti, potem bi lahko vsak, ki nekaj vidi in se mu ne zdi prav, vlomil nekomu v hišo in odpeljal psa. Vem, da se bom zaradi poti, ki sem jo izbral, mogoče obrisal pod nosom in bo Ron životaril, a vsaj poskusil sem. Imam mirno vest, ker delam vse, kar lahko, hkrati pa še vedno pomagam tudi drugim psom. Odkar je Ron odšel, smo jih v zavetišču oddali že 15 ali 16," zaključi.

Opomba: Z Luko sva se pogovarjala, preden je DZ v četrtek s 47 glasovi za in 37 glasovi proti potrdil dopolnjeni predlog novele stvarnopravnega zakonika, ki med drugim prinaša tudi novost, po kateri so živali opredeljene kot čuteča živa bitja in ne več kot stvari.