Luksuz belih strmin

Ko so doline še spale pod odejo megle, so prvi sončni žarki že tipali bele strmine ene najlepših razglednic slovenskih Alp. Vogel je znan kot eno najbolj naravnih in snežno zanesljivih smučišč v Sloveniji, saj leži med 1500 in 1800 metri nadmorske višine, ponuja pa približno 22 kilometrov urejenih prog, primernih tako za začetnike kot za izkušene smučarje. Zakaj sem izbrala prav Vogel? Ker je trenutno (Kanin se na svoje prebujenje še pripravlja) edino slovensko smučišče, ki je povsem odvisno od pošiljk naravnega snega. Posebnost Vogla so prosti tereni, tako imenovani freeride, in občutek neokrnjene narave. Strošek umetnega zasneževanja jim resda umanjka, ga pa zapolni vzdrževanje terena in žičnic skozi vse leto, ko na primer v letni sezoni ravnajo terene in jih zatravljajo.

Ko se je parkirišče okoli pol osme ure zjutraj začelo počasi polniti pod meglenim plaščem doline, se je na planoti visoko nad gozdno mejo že zdavnaj začel delovni dan. Vodja smučišča Vogel Matic Udir je na motornih saneh že pregledoval proge, tehnično osebje in reševalci so že bili na svojih mestih, v dolino je sprevodnik že poganjal prve gondole. Nenavadno se mi je zdelo, kako hitro se je, ne glede na to, da je šlo za delovni dan med tednom, parkirišče hitro polnilo. Prav tako gondola. Počutila sem se kot sardina v konzervi. Jasno, da smo se želeli v prvo gondolo stlačiti prav vsi. Kdo pa bi želel čakati naslednjo, če je daleč nad meglo nanj čakal lep sončen dan. Vsaj upala sem tako. Vedela sem, da bodo kilometri prog rahlo okrnjeni, zato tudi cenejša vozovnica za štiri evre in pol, pa kljub temu. Navsezadnje smučanje zame ne pomeni le norega spuščanja po strminah gor in dol. Smučanje zame so tudi razgledi, sonce, narava, občutek mraza in vetra na licih, razpršen pršec snega, ko nagajivo zasuješ kolega, ali pa snežni val narediš le za svoje veselje. In da me danes čaka lep in mrzel sončen dan, je bilo jasno takoj, ko smo z gondolo predrli zadnje meglice nad dolino.

"Rekel je, da me pelje nekam, kjer je mrzlo, pravljično, lepo, čarobno. In prav nič se ni zmotil," mi je z navdušenjem v očeh pripovedovala Londončanka, ki jo je njen izvoljenec v našo deželo pripeljal, da bi jo tu zaročil. Hkrati pa naučil še smučanja. Pravzaprav kar oba. V ski servisu, kamor sem zavila, da bi si izposodila tudi jaz opremo za snemalca, sta poleg Londončanov opremo preizkušala še dva njuna sonarodnjaka. Smučala sta tudi že v Avstriji in Italiji, imajo več prog, a tu pri nas je znatno ceneje, sta mi pripovedovala. Za smučarje, ki ne smučajo veliko, kilometri verjetno res niso najpomembnejše doživetje, sem kar malce hvalisavo razmišljala sama pri sebi in dvomljivo gledala njuno trpanje nog v smučarske čevlje. Kot bi obuvala čevlje za na ples, ne pa za na sneg. Morala sem se nasmehniti sama sebi in svoji slovenski kritičnosti. Le kako bi morda onadva gledala moje obuvanje čevljev za kriket, zabijanje golov ali zamahovanje s palico za golf.

Vsak narod se rad identificira s kakšnim športom in Slovenci imamo smučanje zapisano v naši DNK. Vsaj tako je bilo čutiti nekoč, ko smo navijali za Križaje in Petroviče, vsako zimo iz kleti vlekli smuči (ponavadi podedovane od starejših sorojencev, tet, stricev), sanke, žaklje, napolnjene s senom, in se povzpeli na bližnji grič ali celo vaško smučišče. Vsako sezono smo tako morali zaradi grabenja za preprosto vlečno vrv zamenjati vsaj dva para smučarskih rokavic, ki so po takšnih odpravah hitro zacvetele. Štamfanje je bilo igra, a hkrati nuja, da si se lahko spustil po hribu v smuku, ker drugače nisi znal. Čez čas pa vseeno pogruntal nekaj zavojem podobnega. Povprečna slovenska družina tudi takrat ni ravno odhajala na smučišča za več dni ali celo na smučanje v tujino. Dan ali še kakšen več na sezono je bil ponavadi njen izplen. Smučanje po smučiščih je bilo navsezadnje že nekoč na nek način luksuz, a se ga je dalo zaobiti z domačim hribom. Danes pa se zaradi zelenih zim otroci manj gibljejo po snegu, za to potrebujejo smučišča, veselje do zimskih radosti in športov zato počasi ugaša iz generacije v generacijo. Po podatkih Smučarske zveze Slovenije danes smuča le še približno 17 odstotkov odraslih Slovencev. Hvaležna sem bila za svoje zimsko otroštvo, medtem ko sem si zapenjala smuči in zarezala v perfektno pripravljeno belo strmino. Mraz, ravno pravšnja tekstura naravnega snega in pridni vozniki teptalnih strojev so naredili svoje.

Za brezhibno delovanje smučišč skrbi na desetine ljudi: nadzorniki, reševalci, tehnično osebje, redarji, blagajničarke ... Na Voglu jih je ta dan delalo okoli 35. Na terasi planinske koče gostinsko osebje, na ceniku pa okusne dobrote: štruklji, topla juha, divjačinski golaž, kislo zelje, klobasa ... Cene podobne kot v prestolnici. Jasno, navsezadnje človek plača tudi razgled oziroma so vse te dobrote na 1700 metrov le morale nekako priti. Tudi ta dan je tovorna žičnica že v tretje vozila na vrh različne dobrote, plin, pa tudi nafto. Okoli 800 litrov dnevno. Tudi za 10-tonske pošasti, ki potem, ko smučarji zapustijo proge, poskrbijo, da je drugo jutro vse nared. Včasih vstanejo tudi ob tretji uri zjutraj, da začnejo z urejanjem, če jih morebiti narava blagoslovi z novo snežno pošiljko. In ko sem se vozila z njimi in prisluhnila zgodbam vodje voznikov teptalcev Tomaža Stareta. "Eno leto je bilo toliko snega, da se je iz njega videlo le sleme. Človek se je skoraj lahko zapeljal po strehi."

Ja, nekoč smo imeli precej manj zelenih zim kot v teh časih. Zato se smučišča vse bolj prilagajajo razmeram. S snežnimi sistemi, ki lahko izdelujejo sneg tudi pri višjih temperaturah, a zato porabijo tudi več energije. Zapeljala sem se na eno takšnih, ki ima letos skorajda izključno le umetni sneg in je eno nam najbližjih avstrijskih smučišč – Osojščica oziroma po avstrijsko Gerlitzen. Je bilo dražje? Jasno. Skoraj še enkrat toliko. Tudi zaradi nakupa avstrijske vinjete in tunelnine. Pa tudi smučarske vozovnice. Sem se na 53 kilometrih prog nasmučala precej bolj kot na desetih? (Vogel ima 22 kilometrov prog, a če naravnega snega ni dovolj, da bi zagnali vse vlečnice, ga pač ni.) Jasno, da sem se. Je bilo vredno? Odgovor naj si vsak poišče sam. Jaz lahko rečem, da je bilo. Ker rada smučam. A če bi morala odšteti denar še za nekaj dodatnih družinskih članov ... Dejstvo je, da je smučanje za povprečno slovensko družino precejšen izdatek, ki si ga lahko privošči vse manj ljudi.

Smučarska reportaža doma in pri severnih sosedih: zaposleni, stroški vozovnic, opreme, prevoza, hrane in užitkov na svežem zraku. V rubriki 24UR Inšpektor.