30-metrski bazen in gola koža pod Alpami

Tevž se je po doskočišču skakalnice povzpel še precej višje od uradnega štartnega mesta: "Speljal sem z 200 metrov, simbolično. Kdo je šel z dvestotke na letalnici bratov Gorišek? Nihče! Iskal sem malo zunaj okvirjev, eni delajo dvojni salto, jaz tega ne znam," razlaga svojo odločitev.

Pristal je na vodi, skoraj bi mu uspelo, a je nato tik pred nasprotnim robom velikanskega bazena v ciljnem izteku potonil: "Previsoko sem skočil," je analiziral, medtem ko je še vse kapljalo z njega, a bil vseeno ponosen na svoj skok, s katerim bi kmalu prečkal znamenito "Lužo".

Čeprav je Klemen v vodi pristal v debelem rumenem kombinezonu, ki se je nemudoma napil in postal težak, se mu ni mudilo preobleči: "Še enkrat grem navzgor, s prijateljema bomo poskušali čez prepeljati surf. Prvič prijatelju samemu ni šlo, zdaj mu bova pomagala še midva in bomo poskusili trije. Eden bo surfal na deski, dva ga bova držala ob strani," razlaga načrt.

Niti ta poskus sicer ni uspel, trojica ni prišla niti do skakalnic pred bazenom, saj so že prej zavili s poti. Toda niso se vdali, trmasto so še enkrat odkorakali na start in tretji poskus je ob velikanskem navdušenju na tribuni nato vendarle uspel.

Vsakdo se je z izzivom spopadel po svoje. Nekateri so želeli resnično prečkati celotno dolžino bazena, drugi so se razkazovali s saltami in premeti, tretji so stavili na norčavost.

Nagrado za najboljšo opravo je dobilo dekle. Zoja je sklenila, da se bo oblekla, kot da gre na morje. Prišla je v kopalkah, z napihljivim samorogom in vrčkom za koktajl.

Kot najboljša skupina so se proslavili menihi. Trojica sicer zagotavlja, da ni bilo zaradi velike noči. "Splet okoliščin," Matija, Matija in Miha pojasnjujejo svojo opravo. "Za Lužo smo se dogovorili tik pred zdajci, v petek smo šli v trgovino, kjer prodajajo različne kostume in ta je bil edini izmed vseh, ki so ga imeli na zalogi v treh kosih," so pripovedovali.

"Vsi so na dveh, zakaj pa ne bi na eni," si je rekel Ven, ko se mu je čez bazen skoraj uspelo prepeljati na eni sami smučki. "Ni tako težko, moral bi tudi Domen Prevc poskusiti na eni, ko je izgubil smučko," je hudomušno spomnil na enega najbolj odmevnih dogodkov v pravkar končani sezoni smučarskih skokov.

Med tekmovalci pa je bil tudi nekdo, ki je z Domnom Prevcem celo skakal. Na znameniti letalnici torej ni nastopil prvič, je pa na njej prvič počel vragolije. "Ja, sem zelo začetnik v tem. Ampak malo mi manjka tega adrenalina, zato sem rekel, da grem," pravi premočeni Bor Pavlovčič, ki je skakalne smuči pred tremi leti postavil v kot, tokrat pa je v Planici skočil na alpskih smučeh.

"Ni si mogel pomagati, ko se je odrinil, je šel takoj v V-slog. Po moje niti ni hotel, ampak je kar samodejno šlo, to ostane v tebi," se zabava še en nekdanji smučarski skakalec, Cene Prevc. Cene sicer ni skakal, ampak je odigral vlogo žiranta, vseeno pa prisega, da v nedeljo nikomur ni ocenjeval odriva.

Sam je imel v glavi sicer povsem drugačno računico kot drugi tekmovalci: "Računal sem, kako visoko bi bilo treba iti, da to lužo preskočiš, ne da padeš noter," tudi on ni mogel iz svoje kože.

V žiriji je poleg Ceneta Prevca ter Jureta Koširja, Andreje Slokar in Nine Grilc sedel še nekdo, ki obvlada smučarske skoke. Filip Flisar, mojster smučanja prostega sloga, je bil nad Lužo navdušen, že nekajkrat se je z vodo boril tudi sam, tokrat pa je ocenjeval druge. "To seveda niso olimpijske igre, ampak je zabavno, sam pa dam veliko na nastop in energijo," je pojasnjeval svoje odločitve.

"Glede na temperature mi je sicer malo žal, da ne tekmujem, saj bi se zdaj z veseljem kar skopal," je sopihal v vročem aprilskem popoldnevu, ki je pod Poncami pričaralo pravo poletno kuliso, krema za sončenje je bila obvezen pripomoček.

Čeprav je Planica ledeniška dolina v severnem delu slovenskih Julijskih Alp, so se prizori sončenja z lahkoto kosali s tistimi ob morju.

Organizatorji so bili s to kuliso nadvse zadovoljni. Kot je spomnila vodja projekta Kristina Taja Gruenfeld, mineva 20 let od začetka kultne Luže. "To je kar nekaj legendarnega, zato smo morali to proslaviti. Tam, kjer se legende ustvarjajo in nadaljujejo, to je v Planici. Mislim, da smo naredili nekaj spektakularnega," se ozre naokrog. "Da si postavil 30 krat 15 metrov velik bazen, in to v Planici, je kar nekaj norega," je prepričana. "Na desni strani smo imeli tribune, ki so bile ves čas polne, kar nas kot organizatorje lahko najbolj veseli," pristavi.

Nagrade so podelili v šestih različnih kategorijah: najboljša skupina, najboljša fura, WTF, najboljši outfit, NLP, najlepši padec. "In prav v vsaki kategoriji so nas tekmovalci kar lepo presenetili," se smeji.

Organizatorji so moči združili s Smučarsko zvezo Slovenije, povezali so konec smučarske sezone z začetkom poletne, ki ga je simboliziral velikanski bazen v izteku skakalnice. Najmlajši so se lahko preizkusili v teku na smučeh, biatlonu, smučanju prostega sloga, telemark izzivu. "Imeli smo tudi dodatni program, pokazali smo umetnostno plavanje, nekaj, česar ne vidiš ravno pogosto na snegu. Pa tudi balet na smučeh, česar pa v Sloveniji nismo videli že od leta 1984. Tako da nismo obudili le Luže, obudili smo tudi športe, ki uradno ne obstajajo več," pripoveduje Gruenfeldova.

Luža je pred 20 leti nastala na Krvavcu in tam ostala kar nekaj časa, potem pa se je prireditev s tem uradnim imenom in starimi obrazi zaključila. "Krvavec je to atmosfero nadaljeval s svojim dogodkom, ki se imenuje Splash. Lužo smo želeli obuditi v tej prvotni podobi, kot je bila, zato so več ali manj vse legende Luže, ki so to Lužo začele, danes prišle, da to proslavijo. Pomagali so nam tudi pri organizaciji. Denimo Miha Loboda, ki je bil začetnik gradnje Luže na Krvavcu in je sodeloval tudi z nami, da bo Luža kakovostno zgrajena. Gregor Janežič, nekdanji uradni govorec Luže, je tudi letos poleg Klemna Bučana govoril in vodil celoten program. Tako da se ta stara atmosfera res ohranja naprej," je zadovoljna vodja projekta.

"Mi smo na Krvavcu vozili lužo že, ko še ni bilo tekmovanja, ko se je v Tihi dolini naredila sama, naravna. Takrat ni bilo nobenih skakalnic, zato je štelo, kdo je dlje pripeljal. Zmagal pa si, če si pripeljal do šanka," se namuzne Tomaž Jenko - Jene.

Za bazen v ciljnem izteku letalnice bratov Gorišek so se morali kar pošteno potruditi. "Narili smo ogromno snega, saj vemo, da je letalnica ravna in ne moreš kopati v njeno strukturo. Zato smo se potrudili skupaj z Nordijskim centrom Planica in nasuli ogromno snega. Potem pa bomo uporabili potopne črpalke in gasilske cevi ter to vodo izčrpali v potok," pojasnjuje organizatorka.

"Voda ima sicer med štiri in osem stopinj Celzija, odvisno od sonca. Danes je sicer kar toplo, tako da mislim, da se je vsaj malo segrela, ampak ta džakuzi na koncu in čajček zelo prijata," se strese, ko iz toplih mehurčkov prileze še sama.