V oddaji Svet na Kanalu A smo pred dnevom spomina na mrtve gostili specialno pedagoginjo, pisateljico in zadnja štiri leta tudi vdovo Nušo Merzdovnik. "Se slišiva, te pokličem, to so besede, ki meni zdaj res ogromno pomenijo. To je za mene obljuba, ki jo bo človek izpolnil. In vem, da bi moj mož obljubo izpolnil, če bi le imel možnost. In verjela sem do konca, da me bo poklical, da se še vidiva," začenja svojo zgodbo, njuno zgodbo.
Ko fant spozna dekle ...
Svojega moža je spoznala kot 18-letno dekle, ki je žepnino služilo s prodajo v očetovi trgovini in hodilo na kavo v sosednji lokal. Tja je zahajal tudi pet let starejši Dejan, ki se je zagledal vanjo in naposled je vendarle privolila v zmenek. Ostalo je zgodovina. Začela se je ljubezenska zgodba, ki je njuno dvojino oplemenitila s tremi hčerkami. Merzdovnikova se spominja neverjetne sreče, ki so jo čutili, ko se je njihova družina septembra 2021 povečala na pet članov. Kako zelo hvaležna je bila na silvestrovo in kako zelo se je veselila dvaindvajsetice, se spraševala, kaj lepega jim bo še prinesla, zdaj, ko so popolni. Zgolj nekaj dni kasneje je mož zbolel ...
Usodna bolezen
Ker se mu stanje ni izboljšalo, so ga sprejeli v bolnišnico, v začetku februarja so ga dali v umetno komo, ga premestili v Ljubljano, kjer ga je žena obiskovala skorajda vsak dan. "Zelo redko sem se zlomila, ker sem vedela, da če jaz jočem pred njim, da on me zagotovo sliši in bo tudi njemu težje. Bodrila sem ga, da bo uspelo, da naj se trudi, da ga čakamo, da ga imamo neizmerno rade. Takrat sem mu nosila tudi posnetke deklet, da jih je poslušal. Starejša mu je brala pravljice, srednja in starejša sta mu pripovedovali, kaj sta delali, kakšen dan sta imeli. Potem sem vključila tudi prijatelje in sorodnike, da so se posneli, da je bil pač vpet v naš vsakdan," opisuje njihov vsakdan v pozni zimi in zgodnji pomladi tistega leta. Čeprav so ji zdravniki rekli, da gre za jalovo početje, saj je mož ne sliši, se ni strinjala in se še danes ne: "On se je na mene odzival. On je prikimal, me stisnil za roko, pritekle so mu solze. Jaz trdim, da me je zagotovo slišal."
Kako otroku poveš, da ne bo nikoli več videl očeta?
Dva meseca se je skoraj vsak dan vozila več kot sto kilometrov v eno smer, s štirimesečno dojenčico in spremstvom zanjo, da jo je v vozičku vozil okoli bolnišnice, ko je sedela ob bolniški postelji. Doma sta novice o očetu čakali šest- in osemletnica. Do 12. aprila, ko se je mama iz velikega mesta vrnila z najslabšo možno novico.
"Ko sem se tisti dan vozila iz Ljubljane, sem v avtu uredila že veliko stvari za pogreb. Zadnji kilometer pred domom pa me je zadelo, kaj moram povedati dekletoma. Spomnim se, kako sem hodila po stopnicah v dnevno sobo. Bilo je mračno, svetila je le majhna luč, na kavču sta z mojo sestro sedeli starejši hčerki. In povedala sem, da ju ati nikoli več ne bo objel, da jima ne bo umil zob, da ne bodo zaspale skupaj," se spominja trenutka, ko je morala svojima deklicama zlomiti srce. Najbolj sta ji v spominu ostala dva dogodka tisti večer. "Najmlajša, torej pol leta stara deklica, je sedela v mojem naročju in je s prstom pokazala proti sredini dnevne sobe ter rekla: 'Ata.' In to je bila njena prva beseda. In takrat sem vedela, da je tukaj z nami. Potem pa, ko smo šli spat, me je srednja vprašala: 'Mami, a ati je umrl?' In se mi je zdelo, da je šele takrat dojela, kaj sem ji sploh povedala. In sem rekla: 'Ja, ati je umrl.' In potem sva se stisnili in obe zajokali," opisuje prve ure, potem ko so ostale same.
Dobri ljudje
Nekateri ljudje iz bližine so se po izgubi umaknili, v njeno življenje so vstopili novi. Dolgo jo je hromila misel, da je za pokojnim možem ostal ogromen kredit, ki ga bo morala sama odplačevati naslednjih 29 let. Eno leto, preden je umrl, sta namreč vzela 150 tisoč evrov kredita, da sta si uredila prizidek, v katerem je družina zaživela. "Nisem se sama odločila za pomoč, ampak so to naredili sorodniki. Prosili so Botrstvo in odprli račun na Karitasu, da so se zbirala sredstva. Ta kredit je bil z letošnjim letom izplačan in sem res hvaležna vsakemu za vsak evro, ki je bil darovan. S tem je z mojih pleč odpadla zares velika teža. Nisem si mislila, da je to sploh mogoče," je hvaležna čisto vsakomur, ki je pomagal, da je bilo vsaj finančno breme nekoliko lažje.
Ni zaspal, ker se ne bo prebudil. Ni odšel, ker se ne bo vrnil.
Počasi se je začelo okrevanje. Ni napačnega načina, na katerega se žaluje, pravi. Vse je prav. Po moževi smrti je na Instagramu ustvarila profil Dnevnik mlade vdove, kjer je pisala o svojih občutkih – na podlagi zapisov je prav zdaj izšla istoimenska knjiga. Lani je izdala slikanico Pogumna deklica Ula, kjer skozi besede in občutke svojih treh hčerk pripoveduje o največji izgubi, ki lahko doleti otroka.
Nuša je izbrala življenje, srečo, doživetja, objeme ... ker bi tako želel njen mož, ker si to zaslužijo njune hčerke. "Jaz sem se odločila, da grem naprej, da živimo življenje, da se vseeno poberemo, da se imamo lepo in da ustvarjamo še naprej spomine, kot so jih prej deklici s svojim očetom, ki je bil pač res velik, velik človek. On je imel res zelo pomembno vlogo v našem življenju. Ni bil samo dodatna oseba, ampak je bil res Oče z veliko začetnico. In sem zelo hvaležna, da smo ustvarili res ogromno lepih skupnih spominov, da se ga takšnega spominjata vsaj starejši dve," še sklene svojo življenjsko zgodbo.
