Manifest norim ženskam

Odkar je v stari Grčiji zaživela ideja, da v ženskem telesu blodi maternica (gr. hystera), ki ženskam povzroča takšne in drugačne duševne ter fizične težave, je histerija lahko enostavno postala poenotena z ženskim spolom. Vse čarovnice, ki so jih lovili in sežigali stoletja pozneje, so tako pred tem obtožili še nestabilnosti in povzročanja vsesplošne nevarnosti, s čimer najbrž nadaljujejo sodobne nore čarovnice danes. Še nekaj stoletij pozneje uspe veliki met medicinske in psihoanalitične patologizacije ženskega čustvovanja, ko je spolno pogojena diagnoza histerije omogočila še spolno pogojeno zdravljenje tega stanja – z vibratorji in drugimi tovrstnimi terapijami. Je mogoče ugotovljena kakšna podobnost z diagnosticiranjem pomanjkanja, ki naj bi ga čutile sodobne histeričarke? Danes si nora takoj in vsakič, kadar jasno in glasno ne nastopaš v vlogah svojega stereotipa. Kadar se ta meja prestopi, si za kazen in v poduk označena za noro. Kakšna točno pa si takrat, kadar si nora? Izražaš lastno voljo, strukturiraš svoje misli, reflektiraš svoja občutja, se odločaš sama zase? Se ne strinjaš ali celo ugovarjaš moškemu? Kakšnim ženskam je v naši družbi dovoljeno posedovati natančno katero obliko moči? In kako pravimo tem ženskam? Če nisi pasivna in emocionalna, si, po tej enostavni logiki sklepanja, kar agresivna. Agresivna, nora ženska. Kako bi naš politični cirkus s pridruženim spletnim razsodiščem anonimiziranega komentariata reagiral na obči protest žensk v Sloveniji, na nekaj podobnega tistemu torej, kar se je pred tedni zgodilo na Islandiji, ko je na deset tisoče žensk realiziralo svojo (politično) moč in protestiralo proti plačni vrzeli? Kako bi jih poimenovali? S kakšnimi taktikami in strategijami bi jih skušali udomačiti v normalo?

Kako močno pristen in vseprisoten je strah pred posledicami ženske norosti, nam je vnovič pokazala nedavna normalnost, ki smo jo le dočakali še v naši provinci, ki tudi drugače, zelo uspešno, sicer v skoraj vsakem dnevu, najde priložnost za izvajanje (vsaj) simbolnega nasilja nad ženskami. Zdaj še na trgih te naše države redno molijo predvsem mladi fantje in moški. Zakaj slednji, če pa je Slovenija ena izmed najbolj naprednih držav na področju zagotavljanja enakosti spolov? Še več, velika nevarnost bojda obstaja, da bodo feministke vsak čas kar ukinile spole in uničile vse lepo, kar ti tradicionalna (travmirana) slovenska družina lahko da. Mladi fantje in moški bodo pač prihodnji voditelji. Tako so zapisali.

Kakšna pa bo ta prihodnost, če je že sedanjost tako brezsramno mizogina? En dan se ponosno potrepljamo ob številkah, kako da je Slovenkam lepo, naslednji dan obeležujemo dan enakega plačila znotraj Unije, ki ji tako ponosno in zvesto pripadamo (od petnajstega novembra naprej namreč ženske, zaradi 13 % plačilne vrzeli, delamo zastonj), od predstavnikov najvišjih političnih organov pa lahko slišimo, da je sprejemanje ukrepov (zakonodajnih, sistemskih, takšnih, ki naj bi pomagali ustvarjati iluzijo demokracije za vse) nevarno, saj da lahko ruši naravni red. Naravni red je za ženske vedno tudi nevaren red. In da je plačilna vrzel tudi pokazatelj dejstva, da so moški pač bolj fleksibilni delojemalci. Četudi drži, da ženske od rojstva naprej urijo in vzgajajo v zastonjsko delo, ki ga redkokdo sploh opazi in še redkeje ceni, mora biti naše razumevanje demokracije resnično popolnoma poblaznelo, da ob kontekstu plačilne vrzeli govorimo o tistih, ki so glave družine in o onih drugih, manj vrednih in manj pomembnih, ki naj v tišini skrbijo za dom in družino. O posledicah vztrajanja tega reda in o posledicah našega mižanja, kimanja in molčanja, bi veljajo minuto časa za premislek nameniti tudi v teh dneh, ko bomo imeli priložnost – znova – poslušati o statistikah, ki bi nas lahko naučile, da se ta naravni red ustvarja skozi nasilje. Nasilje, ki ga izbere spol, ki velja za racionalnega, zato da (pre)vlada nad spolom, ki ga je dovoljeno trpinčiti, nadlegovati, posiljevati in poniževati. Kakšno mesto bo v tej prihodnosti pripadalo vsem norim ženskam?