Je Šarec pravi mož za izziv? Tri sestavine, ki odločajo o (ne)uspehu manjšinske vlade

Tako je pravzaprav osnovno vprašanje - na kakšni stopnji zrelosti je slovenska politika.

Po prav stabilnih vladah Slovenija sicer ni znana. Edina vlada, ki je mandat končala v takšni zasedbi, kot ga je tudi začela, je bila le vlada Janeza Janše v mandatu 2004–2008. Sicer pa so imele slovenske vlade precej razburljiva "življenja", prav vse pa so bile koalicijske.
 

Koalicijske vlade so torej že v osnovi recept za burno politično dogajanje, kjer skuša vsaka stranka iztržiti čim več, pred skupnim interesom države pa pogosto prednjači interes stranke, ki želi ustvariti politični kapital, ki bi ga čim bolj uspešno unovčila na naslednjih volitvah.

Koalicijska prerekanja so tako stalnica, izstopi iz koalicije zaradi nestrinjanja z določenimi ukrepi tudi. Pri nas se iskre običajno krešejo, ko gre za davke, pokojnine, privatizacijo, zdravstvo. Posledica so zaostale reforme, ki so jih vlade napovedovale že pred desetletji, a pogosto prav zaradi krhkih koalicij do odločnejših korakov ni prišlo.

Končni rezultat dogajanja je med drugim razsuto zdravstvo, kjer dogajanje več ne spominja na komedijo, ampak tragedijo, zbirokratizirana država, ki je pogosto sama sebi največji sovražnik in dolga vrsta nezadovoljnih državljanov, ki niti na volitve ne želijo več, prepričani, da "so vsi isti", spremenilo se pa nikoli ne bo nič.

Zaplet naj bi zdaj rešila (potencialna) vlada Marjana Šarca, drugouvrščenega na junijskih volitvah, sestavljena po formuli 5 + (1), pri čemer naj bi torej stranka, ki je v formuli v oklepaju - levica - prispevala ključne glasove za ključne projekte, čeprav se taista šesterica strank ni mogla dovolj uskladiti, da bi se združila v "pravo" koalicijo. Če bi ta pisana zasedba v "pravi koaliciji" imela manj težav, kot jih bo morda imela, če se združijo po ključu projektnega sodelovanja, je sicer težko reči, a raven zaveze je pač drugačna, če je nekdo "polnopravni član" nečesa kot le "(občasno) pridružen".

Kaj je torej manjšinska vlada?

Manjšinska vlada v parlamentu nima zagotovljene več kot polovice glasov, kar pomeni, da ne more računati, da bo po koalicijski uskladitvi lahko samostojno zagotovila, da bo predlagana zakonodaja dobila tudi nujni blagoslov parlamenta. To pomeni, da mora vsakič za podporo poiskati še nekaj glasov opozicije. Manjšinska vlada obstaja, ker jo podpirajo stranke, ki v njej formalno ne sodelujejo.

V slovenskem primeru takšno zunajo podporo ponuja Levica, vendar gre za stranko, ki je znana po precej skrajnih stališčih, ko gre za nekatera vprašanja, ki se nanašajo na urejanje zdravstva, privatizacijo, varnostne izdatke in podobno. 

Manjšinske vlade običajno nastanejo, ko pride do razdorov v koaliciji in se katera od partneric in koalicije formalno poslovi ali ko je - kot v našem primeru - to način, da se vlado sploh sestavi in niso potrebne nove volitve. Ali je to dejansko boljša rešitev, je seveda stvar debate. V slovenskem primeru analitiki menijo, da nove volitve ne bi prinesle občutno drugačnega razpleta, kar pomeni, da bi se situacija lahko po novih volitvah, ponovila. Stranke okoli Šarca pa zase menijo, da so "edina alternativa", da Slovenijo "obranijo pred škodljivo politiko SDS".

Ali manjšinska vlada lahko deluje?

Načeloma je odgovor da, dokaz za to pa najdemo predvsem na skandinavskih primerih. Danska je imela po drugi svetovni vojni več manjšinskih vlad. Običajno je šlo za manjšinsko vlado ene stranke, ki je nato iskala zaveznike. Razlog za to je, da na Danskem na volitvah posamezna stranka običajno ne doseže večine, se pa stranke med seboj ne marajo dovolj, da bi se združevale v koalicije. Dancev takšna situacija ne moti, a imajo vsaj eno prednost, zakaj sistem deluje. Danska ima visok standard življenja in dobro utečene, stabilne in odgovorne javne službe, ki zagotavljajo trdno osnovo za delovanje države tudi, če je politika kdaj nekoliko šibkejša.

Manjšinske vlade uspešne predvsem, ko gre za konkretne projekte

Država s precej visokim številom manjšinskih vlad je tudi Kanada, kjer pa se bolj potrjuje prepričanje, da so manjšinske vlade takšne, ki trajajo le kratko obdobje. Povprečno so zdržale 1,5 leta, so pa bile presenetljivo učinkovite, ko je šlo za to, da uzakonijo svojo temeljno agendo. Primer je sporazum, ki je tvoril vlado med liberalci in demokrati - leta 2005 jim je uspelo legalizirati istospolne poroke. Še bolj zanimivi sta bili manjšinski vladi Steva Harperja, ki se ni zanašal na le eno zunajo podporo, ampak je podporo za svoje zakonodajne predloge iskal pri partnerjih, za katere je predvideval, da bodo bolj naklonjeni določenemu projektu. Se je pa izkazalo, da to ni dolgoročno vzdržna igra.

Pogoj za uspeh? Močna volilna figura, sposobnost iskanja konsenza in odgovorna opozicija

Da bi manjšinska vlada stala in obstala, je v veliki meri odvisno od tega, kdo jo vodi, kažejo izkušnje iz tujine. Karizmatični, vizionarski voditelji, ki so znali dobiti zunajo podporo za svoje projekte, so uspeli, ponekod drugod so se ujeli v mrežo kupčkanj in izsiljevanj tistih, ki so podporo ponujali le v zameno za uresničevanje lastnih interesov.

Analitiki so se pri nas v zadnjih tednih že večkrat razgovorili o voditeljskih sposobnostih Marjana Šarca, za katerega je državna politika novost, krmarjenje med strankami, ki jih v več primerih vodijo pretkani politični mački, bo zato zanj nedvomno izziv.

Bi pa bila manjšinska vlada tudi velik izziv za opozicijo, ki bi imela tokrat prvič možnost, da pokaže, kako odgovorna je, ko gre za reševanje ključnih težav države. Robert Hazell in Akash Paun v delu Kako lahko manjšinska vlada deluje, izpostavljata, da mora v takšni situaciji opozicija zelo trezno presoditi, kateri so ključni izzivi, ki so za državo tako pomembni, da je potrebno zaradi njih iti čez strankarske delitve. Vendar pa, dodajata, obstoj manjšinske vlade še ne pomeni, da v državi vlada opozicija - saj se ponavadi tudi ta ni sposobna poenotiti in zamenjati vlade.

V zadnjih letih smo manjšinske vlade na delu lahko gledali ob skandinavskih državah še na Nizozemskem, Portugalskem, Irskem in na Novi Zelandiji. Njihovo trajanje in uspešnost je bila odvisna od pogajalskih spretnosti premierja, stabilnosti vodilne stranke, zmožnosti iskanja konsenza, kvalitete pripravljenih projektov, zmožnosti preseganja ideoloških delitev ... skratka - bolj sprta kot je bila politika države, bolj kot je skušala uveljaviti ukrepe, povezane z ideološkimi prepričanji, manj uspešna je bila manjšinska vlada. V našem primeru bi bila situacija še nekoliko bolj zapletena, da "vodilno stranko" pravzaprav predstavlja peterica strank, ki bodo morale šele dokazati, da jih bolj kot stolčki dejansko skrbi usoda Slovenije in so torej v praksi kdaj tudi sposobne požreti ponos in pritditi rešitvam, ki ne bodo všečne, jim ne bodo višale političnega kapitala, so pa nujne.

Večina slovenskih analitikov meni, da bo manjšinska vlada nestabilna. Izkušnje iz tujine kažejo, da bo njena trdnost, če bo do nje prišlo, odvisna predvsem od spretnosti in sposobnosti njenih akterjev.