V gimnaziji pri risanju popravni izpit, pri 90 še vedno ilustrira knjige

Ko je Marjanca Jemec Božič prikorakala v prostor, je marsikdo pomislil: ta poskočna gospa že ne more biti stara 90 let. Pa je, 16. septembra je praznovala častitljivo številko. In čeprav je že več desetletij upokojena, otroška ilustratorka še vedno ustvarja in črpa iz svoje neskončne domišljije. V Ljubljani so tako danes njen rojstni dan praznovali s predstavitvijo njene nove slikanice Škratovske oči, ki jo je ustvarila skupaj s pesnico in pisateljico Anjo Štefan. Praznovanja so se udeležili tudi njeni poklicni prijatelji – pesniki, pisatelji in ilustratorji. Redko kdaj se v prostoru zbere toliko legendarnih avtorjev, ki so ustvarili nekatere najlepše otroške in mladinske zgodbe: Jelka Reichman, Polonca Kovač, Zvonko Čoh, Marjan Manček, Ana Zavadlav, Anja Štefan in mnogi drugi. 

Vsi pa so se strinjali, da je presenetljivo, kako je Jemec Božičeva pri svojih 90 letih še vedno vitalna kot oseba in kot ustvarjalka. Zato jo je njen stanovski kolega, ilustrator Marjan Manček oklical kar za "starejšo mladinko". "Marjanca Jemec Božič je neka posebna, markantna osebnost na področju slovenske ilustracije. Spremljam jo že iz otroških let in vidim, da je vedno radoživa, preprosta in duhovita, barvita. Ima izrazit svoj oseben slog in jo takoj prepoznaš po potezah, po barvah in njenih likih. Veseli me, da vztraja pri ustvarjanju," je dejal.

Vsak avtor ali avtorica nosijo v sebi svoj svet, iskrenost pa je tista, ki naredi velikega moža ali veliko damo, pravi Pavle Učakar, likovni urednik za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi, ki z Jemec Božičevo dela že 38 let. "Ko sem prišel na to delovno mesto, je bila ona že takrat legenda," se spominja. Tisto, kar jo dela drugačno in posebno, je njen humor, je jasen. "Njen humor je fenomenalen, nikoli ga ne izgubi. Pravzaprav se ne spomnim, da bi jo kdaj videl jezno, ali zamerljivo. Tudi, če so bile težave, jih je reševala s smehom in z dobro voljo," pravi Učakar. 

Njene podobe bogatijo okoli 200 knjig od leta 1955 naprej. V dolgoletni karieri je sodelovala s številnimi pesniki in pisatelji. Med drugim tudi z mladinsko pisateljico Polonco Kovač, ki pravi, da je bilo njuno sodelovanje vedno prijetno. "Fascinantno je to, da Marjanca lahko nariše dve piki in imaš občutek, da te ti dve piki gledata. Če jaz narišem piki, sta to le piki," je ponazorila čarobnost njenih risb.

Ne le, da s svojimi ilustracijami navdušuje otroke, ravnodušni niso niti odrasli. Tako so denimo pesmi za zadnjo slikanico nastale iz navdiha, ki ga je Štefanova dobila ob gledanju njene stare ilustracije dveh škratov. "Sem jih gledala in ob njih tkala, iskala besede in se je sestavilo kar nekaj zanimivih pesmi na ta način," je pojasnila. "Ta ilustracija je ena od meni najljubših ilustracij nasploh. Ko sem pred leti nekaj praznovala, sem jo vprašala, če jo lahko kupim. Odgovorila je: 'Saj bi ti jo rada dala, ampak tudi jaz jo imam rada, ker ta dva škrata sva tudi midva z možem'," se spominja Štefanova.   

Marjanca Jemec Božič vidi recept za svoj uspeh v tem, da se nikoli ni pretvarjala in da je vedno delala iz sebe. Pravi, da zdaj sicer dela veliko manj, vendar pa še vedno zelo uživa, ko ustvarja. V nadaljevanju preberite, kaj vse nam je še zaupala. 

Častitljivih 90 jih že imate, pa še vedno ustvarjate. Ravnokar ste izdali novo slikanico. Se sploh nameravate kdaj zares upokojiti, ali pa boste še naprej ustvarjali?

(smeh) Jaz sem že dolgo upokojena in dokler me ne bo zapustilo veselje ob delu, se čisto zares ne bom upokojila. 

Najbrž zato, ker svojega dela niti ne dojemate kot dela?

Kot pravim, imam k sreči poklic, ki je takšen kot moj hobi. Z veseljem ga opravljam. Odkrito povem: v njem preprosto uživam. 

Je to tudi razlog, da ste še vedno tako vitalni?

Mislim, da je. Imam pozitiven odnos do vsega. Moje vodilo je, da si rečem, zakaj bi se že zdaj sekirala, zakaj bi me že zdaj skrbelo, če ne vem, kaj se bo zgodilo. Ne ukvarjam se vnaprej s tem, kaj bo, če bo. Po naravi imam vesel pogled na svet, čeprav me je zdaj ta svet malo razočaral. Zdaj se pa res malo bojim, ker se stvari tako čudno obračajo. A si spet poiščem kakšne pozitivne stvari in se jih oprimem. Rečem si: danes je lep dan, sonce je. Tako preživljam od nekdaj. 

Torej, ste, kot pravijo, obdržali otroka v sebi?

Najbrž. Mislim, da je res to to. 

Kakšni pa so bili vaši začetki? Kdaj ste se zavedali, da bi to radi počeli? 

Jaz sem od nekdaj rada risala. Pravzaprav je tako, da sem to risanje videla pri svoji mami, čeprav se je ukvarjala z glasbo, bila je učiteljica klavirja. Zjutraj, ko smo se zbudili, je rekla: 'Poglej, ti si bila pa takšna, ko si spala.' To je bilo velikokrat. Mogoče je bil to en košček – da nekaj upodobiš, kar si videl. Tako sem potem jaz sama zelo rada risala. Na igrišču smo se igrali, ko sem prišla domov, pa sem risala, kako smo se igrali ristanc, skrivali in podobne stvari. Pozneje sem veliko hodila v gledališče in doma sem risala prizore iz drame ali iz opere.

Ta želja je bila v meni od nekdaj. Kako pa sem začela zares? V prvih letih gimnazije sem zbrala pogum in pisala na uredništvo Cicibana, da zelo rada rišem in vprašala, ali lahko kdaj kaj narišem. Ne vem, od kje ta korajža. Od urednika sem dobila odgovor: 'Pošiljamo vam eno zgodbo. Če bo v redu, objavimo, če ne, pa ne.' No, in jaz sem tisto oddala in je bilo objavljeno. Tako se je začelo. 

Pa drži, da vam učitelj v gimnaziji ni verjel, da risbe rišete sami?

Drži. Pri risanju sem imela popravni izpit. Sem morala na popravni izpit, dal mi je modele in sem jih morala narisati. Ker smo veliko domov nosili risbe in smo jih doma dokončali. Potem pa mi je povedal, da je bil prepričan, da mi nekdo pomaga pri nalogah. Moram pa še povedat anekdoto, da je moja sestra, ki je tri leta mlajša, moje risbe velikokrat nosila v šolo – k istemu profesorju, pa ni imela nobenega popravnega izpita. (smeh)

Koliko svojega časa porabite za risanje?

To me velikokrat vprašajo, a tega se ne da povedati. Živela sem normalno življenje in živela sem s knjigo, ob ilustriranju. Bom pa rekla, da sem vse naredila, da sem oddala do takrat, ko je bilo treba. Vedno pa sem delala ponoči. Takrat je bil mir, vsi so šli spat. 

Še vedno rišete zgolj na papir, ali morda uporabljate tudi računalnik?

Ne, čisto odkrito povem. Računalnik je fantastična iznajdba, ampak se ga ne lotevam. Če mi nekaj ni všeč, zradiram ali začnem na novo. Fantastične so te možnosti, da lahko menjaš barve, ali da prestavljaš lik nekam drugam, ali iščeš novo kompozicijo. Ampak jaz pravim, da je to čas današnje mladine. Jaz se pa držim svojega. Poleg tega nisem tako "doma" v tem, da bi to delala z lahkoto. Papir, barvice, čopiči – to je to. 

Kakšne zgodbe in like pa najraje ilustrirate?

Najraje ustvarjam življenje v nečem. Ne tistih mirnih otrok. Pri meni tečejo, skačejo, se smejejo, živijo ... To je tisto, kar hočem vdahniti v svojem delu. Take zgodbe so mi tudi všeč. Sem vesel človek, zato imam najraje vesele, hudomušne in duhovite zgodbe.

Pa se zavedate, koliko ste vplivali na generacije otrok v Sloveniji, ki so odraščale z vašimi liki? 

Zavedam se zato, ker to drugi rečejo. Sama nikoli nisem mislila, da bom vplivala na nekoga. Na akademijo sem šla zato, da bom ilustrirala knjige. Sem pa zelo vesela, da je tako. Tudi od otrok velikokrat dobim prijetna pisma. Tega sem zelo vesela, saj mi daje občutek, da sem naredila nekaj dobrega. Ker ne morem gledati samo na svoj užitek. 

S katerim likom pa ste imeli največ dela?

Recimo, s Pikom Dinozavrom. Dinozavre sem poznala po slikah. A tisti niso bili takšni, kot sem jih želela narisati. Piko, ki ga je napisal Suhodolčan, je bil en tak prijazen lik. Po njem so plezali, se dričali. Potem pa narediš en lik in gledaš, a je to tisto, ali ne. Potem barva ... Rumenega nisem videla, ampak meni je "odzvonilo", da je to rumen dinozaver, če je take dobre volje in se igra z otroki. In sem naredila rumenega. Seveda sem pogledala tudi po literaturi, po ilustriranih knjigah o dinozavrih, da sem videla, kako hodijo, kako se obnašajo. Nekaj tega moraš vzeti, ampak potem narediš po svoje, takšnega, kot bi ti rad imel. To je pa naša prednost. Za Nano, malo opico sem šla v živalski vrt, kjer sem jo imela pred seboj. Velikokrat sem šla v živalski vrt in skicirala situacije, ki sem jih videla za mrežo. 

Kje pa črpate energijo in navdih?

Vedno sem delala iz sebe. Brez domišljije ni ilustracij. Če delaš preveč realistično, tako, kot v resnici je, potem je bolje, da fotografiraš. Jaz sem delala po svojem občutku, kar mi je tekst narekoval. Nikoli pa nisem razmišljala, kaj bi bilo otrokom všeč. Pa očitno jim je bilo všeč, kar sem narisala. To je očitno tisto, ko rečejo, da je ostal otrok nekje v meni.