Predsednik uprave Nove Ljubljanske banke pač izstopa, tako kot višina njegove plače - na mesec zasluži skoraj dvakrat več kot povprečen Slovenec na leto. "Kar se luksuza tiče, pa moramo kot institucija poskrbeti, da dajemo vtis urejene denarne ustanove, nič več," trdi Voljč in zanika tudi govorice o nedostopnosti: "to je zgrešeno mnenje in vtis, ki je pomembnejši kot realnost. Mi se nikoli nismo obnašali arogantno, želeli pa smo si čim manj publicitete, kot konzervativna finančna inštitucija. Mislim, da se od poletja naprej banka obnaša vse prej kot arogantno in jaz tudi."
Politika ga ne mara, vsaj tak je vtis. Ob zadnji gonji proti njemu se mu namreč nobena politična skupina ni postavila v bran. "Mislim, da je njegov glavni problem to, da ni igralec na prvi pogled, temveč igralec, ki teče na dolge proge. Ljudem najprej zbuja slabe občutke, toda ko ga spoznajo, ugotovijo, da je na eni strani strokovnjak, po drugi pa tudi močna osebnost," meni dr. Miro Kline, profesor psihologije marketinga.
V letošnji raziskavi ugleda podjetij in managerjev so Voljča kolegi po uglednosti uvrstili na peto mesto od stotih. Mogoče tudi zato, ker je v zadnjih letih marsikomu popustil oziroma je velikim podjetjem največja banka naredila kakšno bolj ali manj opravičeno uslugo.
Kariero je Voljč začel kot zelo zagnan sodelavec Svetovne banke. Najprej se je ukvarjal s kmetijstvom v južni Aziji, potem je štiri leta spremljal razvoj Mehike, devet let pa je bil v centrali banke v Washingtonu. Odgovoren in glavni za srednjo in južno Ameriko. Potem smo ga spoznali Slovenci, ko je na povabilo neodvisnih poslancev, predvsem levo usmerjenih, leta 1992 prišel v domovino, da bi zamenjal Lojzeta Petrleta, takrat predsednika vlade, ki se mu je majal stolček.
Poslanec Vitomir Gros mu je takrat, med njegovo predstavitvijo vizije države Slovenije, prinesel paket banan, Češ da je to to, s čemer se on ukvarja. Takrat smo Slovenci spoznali Banana Republiko.
"Jaz sem prišel precej naivno in neizkušen v ta prostor. In poslanci so se zabavali, jaz pa sem, ravno zato, ker nisem točno vedel za kaj gre, stvar relativno mirno preslišal in tako ni bilo tega učinka, ki ga je hotel Gros doseči," se spominja Gros.
Predsednik vlade ni postal, je pa čez nekaj mesecev, pred 11 leti torej, postal glavni v takrat še Ljubljanski banki, pozneje Novi Ljubljanski banki. Banka je bila v hudem minusu, obveznosti je bilo več kot je bilo premoženja. "Iz ene milijarde minusa smo naredili dve milijardi in 800 milijonov nemških mark plusa," poudarja Voljč.
Prva večja kriza, ki jo je zaznala tudi javnost, je bila prodaja tretjine Nove Ljubljanske banke Belgijcem in posledično menjava uprave. Junija letos pa so se začele težave z uvedbo obveznih transakcijskih računov. Krivec - informacijski projekt Sigma, vreden 17 milijard tolarjev, pokrovitelj pa Marko Voljč.
"Po mojem mnenju je imel Voljč tu premilo, premehko roko in sodelavci, ki so operativno vodili ta projekt, mu po mojem mnenju niso dajali pravih informacij. Ali so ga zavajali ali pa se je mogoče malo preveč zanesel na njihova mnenja in pričakoval od njih poštenost," meni nekdanji generalni sekretar NLB Ivan Rudolf.
"Kar zadeva vodenje banke bi rekel, da je človek nesporno zelo dobro predstavljal banko navzven, morda pa mu je zmanjkalo moči in volje in sposobnosti za pravo vodenje navznoter," vidi Voljčevo delo ekonomist Bogomir Kovač.
Februarja Voljč tako odhaja v belgijsko KBC, kjer bo odgovoren za Srednjo Evropo. "Strinjam se, da če ne bi bilo problema s transakcijskimi računi, z vzdušjem in z obravnavo medijev, bi bila ta odločitev sprejeta morda nekoliko kasneje in v drugih okoliščinah. Ampak nedvomno bi ponudba prišla in jaz bi moral nanjo reagirati," priznava Voljč.
