13 let, 34.000 kilometrov peš, 19.000 s kolesom. Martin in Starsky na misiji

"Ko se je potopila, sem bil pravzaprav svoboden"

A nesreča nikoli ne počiva. In tako je nekega dne ob obali Afrike gledal, kako se njegova dragocena ladja potaplja. Z vsemi njegovimi stvarmi vred. Medtem ko so njega rešili na tovorno ladjo, je bilo za njegovo plovilo prepozno.

"V trenutku, ko se je potopila, sem dojel, da sem ostal brez vsega, kar sem imel. Vsaj v klasičnem, materialnem smislu. Ampak jaz sem to videl kot neko novo svobodo, popustile so spone, ki človeka vežejo na svet, kjer je merilo lastnina. Te se krčevito oklepamo, hočemo več in več, to pa nas spravlja v stres ... Ampak, ko je potonila, sem pa pomislil – živ sem, gremo naprej."

Pot pod noge ali 34.000 kilometrov peš po 21 državah Južne Amerike

Od nekdaj je rad odkrival svet, opazoval naravo, zato se je odločil, da si bo izpolnil dolgoletno željo in obiskal Južno Ameriko. "Torej sem šel tja. Začel sem hoditi in vse skupaj se je razpotegnilo na devet let. Ko sem hodil, sem ugotovil, kako pomembno je, da se človek umiri. Kdaj ste nazadnje zavestno pogledali okoli sebe? Neverjetno, koliko stvari zamujamo. Hoja je res dober način, da si ogledaš planet, pa tudi, da zares vidiš družbo, ugotoviš, kako zelo smo postali sužnji hitenja. Tudi zdaj, ko kolesarim, pogosto opazujem voznike. Kot blisk švignejo mimo tebe, deset metrov kasneje pa cvilijo gume, ko se ustavljajo pri semaforju. Nesmiselno. Ampak podobno tudi živimo. Zato toliko stresa, bolezni, telo ni narejeno za takšen nenavaden tempo."

Opazovanje okolja – 34.000 kilometrov peš in 19.000 s kolesom – ga je tudi spomnilo na to, kako zelo se je naš planet v samo nekaj stoletjih, predvsem pa v zadnjih desetletjih, spremenil. "Ko sem bil mlajši, sem okoli sebe videl veliko bolj zeleno okolje, danes, ko jih imam 57, vidim ogromno uničenja. To pomeni, da generacije, ki prihajajo, ne bodo videle krasote, ki sem jo videl jaz. Ne bodo mogle uživati v planetu. Kar vedno povem ljudem, je – planet je naš najboljši prijatelj, tudi mi bi morali biti njegov."

Izsušena jezera in egoizem ljudi

Pa nismo. "Videl sem ogromno rek in jezer, ki so jih ljudje uničili do te mere, da jih ni več – od Bolivije, Čila do Argentine. Gre za področja, tako uničena, da človek komaj verjame. Kar skušam dopovedati ljudem, je – vprašajte se, kako s svojim vedenjem vplivate na okolje in druge ljudi. Vem, da je življenjski stil, ki ga imamo, udoben, ampak na svetu je 7,5 milijarde ljudi. Že to, da vržete smeti v koš, je prispevek."

Čeprav ga je okolje od nekdaj zanimalo, v mladosti ni razmišljal, da bo nekoč njegov zvesti javni zagovornik. "Nisem eden tistih, ki "doživijo razsvetljenje" ter se nečesa lotijo." Njegov odnos z naravo se je gradil leta in leta. "Planet nam toliko daje, skriva še vedno veliko skrivnosti. Ljudje smo ustvarjeni za to, da smo povezani s planetom, ne da se zapremo med štiri stene. Krasna plat današnjega sveta je, da imamo ogromno tehnologije, ki dela namesto nas, mi pa bi morali porabiti čas, da se povežemo z naravo, morda tudi vrtnarimo. Ustvarjeni smo za gibanje. Ampak mi smo obstali, obsedeli s telefonom v roki. Ljudje celo sedijo ob nogometnem igrišču s telefonom v roki, namesto da bi se podili po zelenici."

Podobno, kot smo obstali in zaspali na mestu, ko gre za reševanje okolja: "Ljudje si v povezavi z reševanjem okoljske problematike postavljamo časovne cilje. Trenutno je govora o  desetletju. Ampak – kaj se zgodi v praksi? Odkar smo si postavili deset let, je minilo že kar nekaj časa. In kaj se je v tem času spremenilo? Ne prav veliko. Na cestah je isto število avtomobilov, po morju plujejo vse večje ladje, vse več letimo in še naprej ustvarjamo gore odpadkov. Kdaj bomo torej dejansko začeli implementirati spremembe? Potem bomo pa prišli do devetega leta in iskali instant rešitve, ker se bo bližal skrajni rok. Neumno si je postavljati časovne cilje, treba je začeti zdaj. Čez deset let ne bo več pomembno."

Plastika v telesu ter počasna in boleča smrt

Opozarja tudi, da so cilji, ki si jih zadajamo, preskromni. "Lepo je, da se znebimo slamic in plastenk. Ampak kruta resnica je, da je okoli nas tudi v vsem drugem toliko plastike, da je to šele prvi korak, ne končna rešitev. Prišli smo tako daleč, da snovi, prisotne v plastiki, najdemo v živih organizmih. Si predstavljate, na kaj vse v človeškem telesu to vpliva?"

Samo v času, odkar potujem, lahko povem, da sem slišal veliko visokoletečih načrtov o tem, kako bomo poskrbeli za okolje, v praksi pa videl bolj malo konkretnih rezultatov. No, vsaj na strani enačbe, ki bi morala biti naša skrb. Večina živi v mestih, degradacije okolja sploh ne vidijo. V marsikateri državi imate čudovit obalni del, pa povsem opustošeno notranjost, ampak tega ljudje ne vidijo, tudi zato se miselne spremembe dogajajo počasi. Druga stran enačbe je seveda jasna: klimatske spremembe, zaradi katerih se marsikje ne da več pridelati hrane, v Španiji in na Portugalskem so ogromne težave, izsušene reke, staljeni ledeniki, poplave ... Morda vsega tega ne moremo ustaviti, ampak pravo vprašanje, ki bi se ga morali vprašati, je, ali lahko dolgoročno preživimo. To bi nas moralo skrbeti in morali bi storiti vse, da bo temu tako. In na to vprašanje ne bi smeli gledati egoistično. Ukvarjamo se sami s seboj, ampak če ne bodo preživeli insekti, se bo sčasoma zrušila prehranska veriga. To je počasna, boleča, ampak gotova smrt."

Martinu se pridruži Starsky: Sadite drevesa, namesto da na Facebooku delite všečke

Že nekaj časa mu na poti družbo dela Starsky. Srečal ga je na Portugalskem, ko je v zavetišču sprehajal pse. Postala sta nerazdružljiva. "Mislim, da nama je bilo usojeno, da sva skupaj. Je odličen pomočnik, pravzaprav sva odlična ekipa. Zaradi njega je lažje pristopiti k ljudem, se je pa tudi naučil pobirati odvržene plastenke, kar ljudi vedno navduši."

Svoja spoznanja danes deli s poslušalci na predavanjih, pojavlja se v medijih, za širjenje sporočila uporablja družbena omrežja. Njegova predavanja so slišali učenci skoraj 700 šol. Od osnovnošolcev do študentov, čeprav priznava, da so mlajši učenci hvaležnejša publika, saj vase srkajo znanje, medtem ko najstniki pogosto zdolgočaseno strmijo v zaslon. Poudarja, da "živeti zeleno" ne pomeni na Facebooku všečkati objav, ki opozarjajo, da planet potrebuje drevesa. "Ne. Pojdite, posadite drevo, pa ta dosežek objavite. To bo smiselno."

Ljudem tudi sporoča, naj nehajo pričakovati, da bo za okolje poskrbela "država". "Odgovornost se začne pri nas. Med potovanji sem povsod videl gore plastike. Ker tako pač ravnamo s planetom. Kot s smetnjakom. Seveda drži, da so velika podjetja veliki onesnaževalci, ampak prispevek "ljudstva" se pa najbolj kaže v količini plastike, v drevesih, ovitih v plastične vrečke, v tem da obstajajo primeri, ko so v Indiji v kravi našli 14 kilogramov plastike. Ampak takrat je to ljudi šokiralo. Danes je teh posnetkov kolikor hočete, ljudje se pa smejejo, ko jih gledajo, ker so postali nekaj običajnega. In tega ne govorim na pamet. Ko sem te posnetke prvič pokazal v šolah, so bili vsi pretreseni. Danes jih ne ganejo več."

Protesti? Pozabite. "Protestirajte" s pomočjo denarnice

"Danes je moderno hoditi na podnebne proteste. Pozabite. Najbolj žalostno je, ko za temi protesti ostanejo gore smeti. To je bolj modna muha kot kar koli z resnim učinkom. Ko neka stvar postane modna, se spremeni v katastrofo. "Vsi" pri tem sodelujejo, ampak tudi odidejo tako hitro, kot se pojavi nekaj novega. Ponovil bom, da je bistvena osebna odgovornost. Premisliti je treba, kakšne so naše navade, kakšne so njihove posledice, kaj lahko spremenimo. In dejstvo je, da imamo kot potrošniki veliko moč. Vlada vas lahko hitro odstrani s trga, ko protestirate. Nihče pa vas ne more zapreti, ker ne kupujete pijače proizvajalca, ki je okoljsko neodgovoren, katerega produkt je škodljiv zdravju in okolju. Trg hitro reagira na izgubo kupcev, delničarji hitro postanejo živčni in proaktivni."

Spada v generacijo, ki je doživela številne spremembe in na lastne oči videla hiter tehnološki in družbeni razvoj. "Ko sem bil jaz otrok, so se ti od neke starosti dalje smejali, če si za pitje uporabljal slamico. Če bi hodil naokoli s plastenko, bi mislili, da si padel z drugega planeta. V trgovini si kupil zelenjavo, na kateri je bilo malo zemlje. Domov pa si jo prinesel v veliki vreči, ki si jo nato pač opral. Danes je vse tako sterilno in plastično, da je kar grozljivo. Največja težava ljudi je, da smo postali tako razvajeni, da se ne želimo ničemur odpovedati. Četudi to uničuje naše zdravje."

"Ohranite, kar imate"

Ko ljudem pove, da je peš hodil po Južni Ameriki, marsikdo meni, da je nekoliko prismuknjen. Med tistim popotovanjem je prvi dan prehodil 22 kilometrov, v devetih letih 34.000. "Ampak veste kaj, jaz sem vsaj hodil po naravi, nekaj videl, kakšen pa je smisel, da se zaprete v telovadnico in tečete na napravi, "odklopljeni" od sveta – s slušalkami v ušesih, tempo pa vam narekuje neka naprava?"

Slovenija je nanj naredila dober vtis. Pa čeprav so mu policisti spisali globo, ker je s širokim, nenavadnim kolesom vozil zunaj kolesarske steze. "Izjemno čisto je, imate čisto vodo, veliko zelenja, samo dva milijona vas je. Imate vse pogoje za dobro življenje, ampak če ne boste pozorni, če ne boste pazili, kaj počnete z okoljem in družbo, vas bodo hitro dohitele težave velikih mest. Verjemite, tega pa si ne želite."

Ne odpovedovanje, ampak zmernost

Prepričanj skrajnejših aktivistov o tem, da bi se morali vsi odpovedati mesu in ostalim dobrotam, katerih pridelava obremenjuje okolje, ne deli. "Bi pa morali omejiti količino. Ne potrebujete gore mesnih izdelkov, morda bo dovolj en dober zrezek. Prav tako moramo delati trajnejše izdelke in to moramo kot kupci podpirati. Kupil sem nemško gumo za kolo. Na tisoče kilometrov in še vedno je cela. Kitajska bi bila precej cenejša, ampak razpada že po nekaj kilometrih."

Bi si pa morali želeti konkretne spremembe v šolskem sistemu. "Izobraževanje je šlo v povsem napačno smer. Veliko preveč je predpisov. Učitelji bi morali imeti svobodo, da otroka učijo veščine, ki jih bo potreboval, in to na način, ki ga bo otrok razumel, tako pa so popolnoma omejeni. Veste, če nekoga v življenju zanima samo nogomet, se ga da skozi nogomet učiti tudi zgodovino, geografijo, matematiko ... Svet se je spremenil, prišle so nove stvari, ampak nihče mladih ne uči, kako odgovorno živeti v tem svetu. Živeti pomeni izkusiti. Ni dovolj, da se o tem, kako preživeti, učite v učilnici." Se pa zaveda, da spreminjanje mentalitete traja precej časa.

Ne tarnanje, ampak aktivno delovanje

Zanj je bilo 13 let dolgo potovanje odlična učna ura: "Soočiš se s svojimi močnimi in šibkimi platmi. Čisto praktično. Vem, da moram paziti, da se ne zapletem v pretep, ker nisem borec. Tudi peti ne znam. Znam pa na morju preživeti vihar. S teoretičnim znanjem boš najbrž lahko živel, s praktičnim pa boš zagotovo preživel."

Za ljudi, ki ga vprašajo, "zakaj to počne", kaj meni, da bo s svojo misijo dosegel, pa ima jasen odgovor: "Morda bo kdo zaradi mene drugače razmišljal, morda ne bo tektonskih premikov, ampak vsaj poskusil sem, vsaj obžalovanja, da nisem storil ničesar, ne bom občutil."