'Čim bolj je neka družba pokvarjena, tem več zakonov potrebuje'

Pred nekaj dnevi se je vrnil iz Latvije, kjer je skupaj s slovenskimi vojaki, ki so tam na misiji, praznoval cvetno nedeljo. Po podatkih Slovenske vojske (SV) je v začetku marca v mednarodnih operacijah in na misijah delovalo 349 pripadnikov in pripadnic Slovenske vojske - na Kosovu, v Afganistanu, Bosni in Hercegovini, Iraku, Latviji, Libanonu, Maliju, Makedoniji, Siriji, Srbiji in Ukrajini.

Da vsaj za praznike, kot sta božič ali velika noč, občutijo nekaj domačnosti, pa pomagajo poskrbeti tudi tisti, ki v SV zagotavljajo duhovno oskrbo. "Običajno obiščemo vse misije. Vojaški kaplan s seboj prinese kakšno šunko, saj gre običajno za kulturna območja, kjer teh dobrot ni na pretek. Pa kakšno slovensko potico – samo, da je domača. Ne morete si predstavljati, koliko v tujini pomeni pol koščka domače potice. Tukaj tega ne cenimo, ker se trgovinske police kar šibijo. Tam pa je drugače. Sicer pa se priprave na veliko noč začnejo na veliko soboto. Vsi barvamo pirhe. No, včasih smo tudi "malo zlobni", pa imamo tekmovanje v ribanju hrena v zaprtem zabojniku. Znamo se pač pozabavati. Potem vse to odnesemo k blagoslovu in se skupaj veselimo."

Jakopič ni eden tistih duhovnikov, ki so "od nekdaj vedeli", da želijo stati pri oltarju. Njegov domači kraj je Vojnik pri Celju, kjer pravi, da je kot otrok opazoval ministrante, ki so se mu zdeli strašansko zanimivi. Tako je bil vesel povabila domačega župnika, da se jim pridruži. Ker ga je navduševalo ustvarjanje z lesom, se je vpisal na srednjo lesarsko šolo, jo uspešno končal in celo delal kot mizar. "Še vedno pa je bil moj zgled domači župnik. In ko sem si postavljal življenjske cilje, sem si rekel, da želim biti kot on."

Sledilo je šest let študija. "Minilo je neverjetno hitro. In ko me je škof na koncu vprašal, ali bom postal duhovnik, sem rekel – pa poskusimo. In ta poskus je danes star 21 let."

Da bo velik del tega časa preživet v SV, si takrat ni predstavljal. Njegovo prvo delovno mesto je bila Brestanica pri Krškem. In medtem ko je sam nabiral duhovniške izkušnje, se je Slovenija pripravljala na vstop v zvezo Nato. "Takrat se je v vojski začela tudi interna reorganizacija. In eno od vprašanj je bilo, kako je z duhovno oskrbo. Naši so na to odgovorili, da imamo v Sloveniji v ta namen psihologe, na kar je bilo rečeno - ne, ne, tisto je psihološka oskrba, kje je duhovna? Ni je bilo. In tako je vlada leta 2000 Cerkev zaprosila za dva duhovnika. Takratni ljubljanski nadškof dr. Franc Rode je dal Jožeta Pluta, mariborski, dr. Franc Kramberger pa mene."

Vas je to, da so vas poslali v vojsko, presenetilo?

Izvedel sem sredi nekega vročega avgustovskega dne, ko sem župnijsko gospodinjo iz Brestanice peljal na srečanje kuharic na Bizeljsko. Pa mi je pokojni mariborski kanonik Jože Goličnik rekel – Matej, ti boš vojak! Sem ga malo debelo pogledal in odvrnil – ne, jaz sem župnik. Pa je rekel – ne, ne, saj ti bo zdaj še škof povedal. Pa torej srečam nadškofa Krambergerja, ki me je vprašal, če vem, da vojska potrebuje duhovnika. Odgovoril sem – da. Pa je vprašal, kaj si o tem mislim. Obljubil sem pokorščino, zato sem mu povedal, da bom seveda spoštoval njegovo odločitev. In tako sem šel.

Kakšni so bili prvi koraki duhovnikov v vojski?

Sprva smo oboji tipali teren. Duhovniki nismo vedeli, kaj početi v vojski, vojska ni vedela, kaj bi počela z nami. Pa smo rekli, poglejmo v druge dežele, ki imajo tradicionalno razvito duhovno oskrbo, tudi med vojaki. Tako so me poslali v Kanado, kjer sem končal častniško šolo po standardih zveze Nato.

Po končanem šolanju pa so me v strukturah slovenske vojske dodelili takrat v edino profesionalno enoto, prvo brigado Slovenske vojske. To so bili namreč časi, ko smo imeli še naborniški sistem.

Kako pomemben del uvajanja v vojsko – ne le z vidika novih znanj – je bilo šolanje v Kanadi?

Za duhovnika v vojski je zelo pomembno, da čuti z vojakom, da ve, kaj pomeni imeti modre prste od mraza ali pa od potu zlepljeno zadnjo plat. Tako bolje čutiš dušo in bitje srca vojaka.

Ste med cerkvijo in vojsko našli kakšne vzporednice?

Cerkev in vojska sta hierarhični organizaciji. Duhovniki obljubimo čistost, uboštvo in pokorščino in to so ideali, ki se jim moramo čim bolj bližati. Vedno jih, kot vemo, ne dosegamo. Ampak če smo mi grešni in nesposobni doseganja ciljev, še ne pomeni, da moramo ideale znižati ali vrednote prilagoditi.

Kaj pa prilagajanje vojakov na duhovnika?

Prve tri mesece noben vojak v jedilnici ni upal za mizo sedeti z duhovnikom. Ker si bil pač "ta črn". Ampak sčasoma se je to spremenilo in danes smo duhovniki v vojski izjemno lepo sprejeti, na to kažejo tudi podatki, koliko otrok vojakov krstimo ali koliko zakramentov podelimo odraslim vojakom, koliko vojaških porok imamo … Vojska nas v celoti podpira, edina težava je, da se je naša dejavnost tako razširila, da vsega ne zmoremo.

Ob vojakih skrbite tudi za njihove družinske člane …

Kako pomemben del vašega dela je izobraževanje vojakov o območjih, na katera bodo na misiji vstopili?

Pogosto pripravljamo predavanja, delavnice na temo etike, vrednot, zgodovine, kulture, običajev, predvsem pa – in to poudarjam – religije.

Namreč mirovne misije, kamor pošiljamo naše vojake, so večinoma v drugem kulturnem območju, zato je nujno potrebno, da vojaki, preden odidejo v Čad, Irak, Afganistan, znajo ne le uporabljati orožje, ampak tudi komunicirati. V islamskih deželah je ogromna povezava med kulturo, religijo, vero in družbenim življenjem.

Nepoznavanje okolja najbrž lahko pomeni velike težave?

Lahko pride do napak, predvsem pa ostanete brez informacij. Tako je na primer ena od nalog vojaškega duhovnika na misiji, da medtem, ko vojaki opravljajo svoje naloge, vzpostavi stik z imamom, ki ga ima na njihovem kulturnem območju vsaka enota. Ta dialog pomembno vpliva tudi na varnost.

Je pa seveda treba biti na razpolago tudi vojakom. In poveljniku – zaradi etičnih in moralnih dilem, s katerimi se ta srečuje. Duhovnik je tako član poveljniške skupine.

Kdor ni v teh čevljih, si tega najbrž ne more predstavljati, ampak o kako hudih moralnih dilemah govoriva?

Vojak je edina oseba, ki lahko življenje legalno vzame ali pa pusti človeka preživeti – odvisno od ukaza. In to so velike moralne dileme. Kako naj poveljnik pošlje enoto na teren, če ve, da bo tam zaseda, če ve, da bo zagotovo šlo nekaj narobe, če ve, da bo svoje vojake domov pripeljal v krsti?

Ne morem pozabiti prizora iz Lurda leta 2003. Pred lurško votlino je na kolenih pred Marijo klečal načelnik generalštaba angleške vojske. Na kolenih. Zamislite si. Pa mislite, da so se vojaki iz tega norčevali? Ne. Vsi so razumeli, kako težak nahrbtnik odgovornosti ima, ko pošilja v vojno z zavezniki svoje vojake in ve, da bodo odločitve, ki jih bo sprejel on, še prej pa politika, nazaj pripeljale določen odstotek žar ali krst. Poveljniki so pri svojih odločitvah vedno sami, zanje nosijo odgovornost. Zato je ključno, da imajo ob sebi tudi zaupanja vredne ljudi.

Poudarjate, da je pomemben del vašega dela tudi humanitarna dejavnost, tako za lastne vojake kot tudi na terenu.

Vedno se kakšen človek znajde v stiski in če se ti to zgodi v lastnih vrstah, moraš pokazati sočutje do bližnjega, svojega kolega. To je jasno. Kako se boš namreč na kolega zanesel v boju, če te je že v miru pustil na cedilu?

In vsa ta dobrodelnost se torej kaže tudi na misijah, kjer imamo civilno-vojaško sodelovanje. To na primer pomeni, da v neki vasi na Kosovu kupimo semena, da posejemo solato, korenje … Ali pa na primer gradimo šolo. Si predstavljate, kaj to pomeni, ko je v vasi 600 do 800 otrok in smo jim s pomočjo donacij slovenskih podjetij zgradili šolo. V tistih krajih bodo še čez sto let vedeli: Slovenci so nam zgradili šolo.

Kako pa človeka zaznamuje delovanje na kriznem območju?

Kakor koli človek trdi – na mene to ne vpliva – resnica je, da še kako vpliva. Najbolj na vojaka vpliva gledanje grozot revščine in bede. To so ljudje, ki imajo dobro srce, radi bi pomagali, pa nimajo s čim. Zaveš se, da ne moreš rešiti sveta. Ko v oči zrete smrti in gledate bedo okoli sebe, takrat na duši človeka nastanejo rane. Naši psihologi sicer pravijo, da slovenski vojaki nimajo večjih težav s posttravmatskim stresom, ker nikoli ne delujemo v misijah vsiljevanja miru, ampak ohranjanja miru, torej nikoli v hudih bojnih akcijah.

Vseeno pa so znani dogodki, ki so se zgodili našim vojakom, ko je na primer prišlo do medsebojnega kontakta v Iraku ali v Afganistanu, ko so so zapeljali na mino, pa še mnogo manjših, manj odmevnih stvari. Je pa treba poudariti, da vse odkar je slovenska vojska v tujino poslala svoje prve vojake na mirovno misijo, pa do danes, z misije nismo pripeljali mrtvega vojaka. To pomeni, da se Slovenija, čeprav vemo, kakšno je stanje na področju financiranja vojske, maksimalno trudi za osebno zaščito, opremo, predvsem pa usposobljenost. Za usposobljenost namreč ni vedno potreben velik finančni vložek, ampak gre za mojstrstvo.

Na misije ob vojakih odhajate tudi duhovniki. Zakaj je vaša prisotnost pomembna?

Prvič smo šli slovenski duhovniki na misijo za božič leta 2001, ko je takratni vojaški vikar Plut z našimi vojaki preživel božič v Bosni in Hercegovini.

Sicer pa smo modele vojaške duhovne oskrbe razvijali na podlagi izkušenj iz tujine. Najprej je vojaški kaplan odšel na misijo vsak mesec za en teden. Potem se je pojavil model, da smo vojake med misijo, ki traja šest mesecev, obiskali za en mesec. Običajno okoli božiča in okoli velike noči.

Seveda pa je po svetu najbolj razvit tretji model – stalna prisotnost duhovnika na misiji. To se je pri nas razvilo predvsem v času ministrovanja dr. Ljubice Jelušič, ki je s štiriletno analizo med pripadniki SV ugotovila, da so duhovniki na misijah zelo zaželeni in – kljub današnji medijski podobi cerkve in duhovnikov – zelo zaupanja vredni.

Ta model je tudi najbolj logičen. Če nekdo pride samo za nekaj dni, je obiskovalec, nič več kot to. Zaupanje si z vojaki zgradiš, ko si z njimi v šotoru. Kot duhovnik namreč v vojski nimaš nič več intime kot vojaki. Skupaj z njimi spiš, se tuširaš, ješ …

Trenutno imamo stalno prisotnega duhovnika na misiji na Kosovu, ker je tam večje število vojakov. Ne moremo si pa privoščiti, da bi duhovnik na primer potoval s skupino dvajsetih vojakov.

Za takšne primere v Natu obstaja sodelovanje, tako da drugi duhovnik pokrije zakramentalno življenje slovenskih vojakov. Morda se bo še kdo spomnil afere izpred dvajsetih let, ko je avstrijska vojska izstavila račun za Sveta pisma, ki jih je našim vojakom razdelil avstrijski kaplan.

Pogosto se tudi zgodi, da tudi po naše kaplane pridejo Američani in jih odpeljejo, da mašujejo za njihove vojake, če nimajo svojega duhovnika. Sam sem šest mesecev maševal za Francoze in so mi potem iz hvaležnosti podelili najvišje državno odlikovanje.

Kam vse ste osebno potovali z našimi vojaki?

Po prvem modelu sem od leta 2002 do 2005 hodil v BiH. Potem sem od leta 2005 do 2007 hodil po en mesec v času velike noči in božiča v Afganistan, prva šestmesečna misija pa je bila leta 2007 na Kosovu. Bil sem tudi v Čadu, Libanonu … To cvetno nedeljo pa smo z vojaki praznovali v Latviji, kjer ima trenutno Nato svoje sile. Pravzaprav ni misije, kjer nisem bil. Vojaki mi večkrat rečejo, »padre, ti si bil pa že povsod«.

Ste se kdaj znašli tudi v kakšni nevarni situaciji?

Bratje frančiškani z Brezij so nam v Afganistan podarili podobo Marije z Jezusom. Vojaki so ji naredili okvir. Potem pa so na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta, predlagali, da jo še okronamo. Poveljnik je tako na sliko nalepil veliko krono, glavni podčastnik pa je okronal Jezusa. Teden kasneje, 22. avgusta, ko je na cerkvenem koledarju praznik Marije kraljice, pa je padel v bazo neobičajen projektil, ki je naredil velik krater, povsod je letelo kamenje. Zgodilo se je v trenutku, še na tla se nismo uspeli vreči, kaj šele, da bi poiskali zavetje.

Na srečo smo vsi ostali celi. In v tistem šoku pravi en vojak – padre, zvečer bomo imeli pa mašo. Še preden sem se sam spomnil, da bi se bilo dobro zvečer zahvaliti za srečen razplet.

Veste, na vojnem območju je vsak veren. To ni vera, kot jo imamo doma – za folkloro. Ko gre za življenje, ko se sprašujejo, bom še videl otroke, bom še lahko objel ženo, še kdaj videl svoje starše … V tem pa ni več nobene folklore.

Tako smo se zvečer torej zbrali. Pa pravi en vojak, ki se je prej kdaj večkrat kar malo ponorčeval iz duhovnikov in vere – padre, jaz ti povem, če prejšnji teden ne bi kronali Marije, danes ne bi bili živi.

Veste, večkrat me je že kdo vprašal – vi, ki toliko hodite naokoli, se nič ne bojite, da bi vas kdaj kaj zadelo? Takšnim vedno rečem, da imam sklenjeno najboljšo zavarovalno polico. Potem me običajno čudno pogledajo. Ampak moja zavarovalna polica je enostavna – dokler me Bog potrebuje, tako dolgo bom.

Dejali ste, da prizori s kriznih območij spreminjajo vojake, kako pa spreminjajo duhovnika? Česa so vas naučili?

Človek pa zmore narediti veliko več od minimuma, mnogo več, kot je zahtevano, predpisano.

In to je področje, kjer bi morali Slovenci rasti, ker si preveč gledamo pod prste, preveč omejujemo drug drugega, in si mislimo – zakaj bi se pa moral vedno jaz obrisati pod nosom, drugemu je pa vedno vse dano. In iz tega raste tudi družbena klima, kakršna je v Sloveniji.

Vam pa to da tudi nekaj drugega. Vsak vojak, ki gleda to bedo, vam bo povedal, kako ti s tiste daljave dom postane svetinja.

Velika noč je. Kakšno je po vašem mnenju velikonočno sporočilo za današnjega človeka?

Skrivnost praznovanja velike noči odraža človekovo stvarnost. Veliki petek – trpljenje, včasih smrt, potem velikonočna nedelja – vstajenje. In če to preobrazim v jezik sodobnega človeka, bi to recimo pomenilo pot kakšne Ilke Štuhec preko odrekanj, bolečin, poškodb do zmage.

V življenju se nič se ne zgodi samo od sebe, brez truda, razen s kakšno lumparijo.

Velikonočni čas je namenjen razmišljanju o sebi – kdaj sem bil pa morda jaz obsojen, kakor je Pilat obsodil Jezusa, morda sem jaz koga napačno sodil, sem komu pomagal nositi križ življenja, je kdo pomagal meni … In ko si človek dovoli, da solze izmijejo bolečino, potem ponavadi pride veselje.

Bi morala podoben "velikonočni" razmislek opraviti tudi družba? V zadnjih dneh, tudi, ko je gorela Notre-Dame, je bilo slišati marsikaj.

Ko danes govorimo o ločitvi cerkve od države, včasih Slovenci to napačno razumejo, kot da se moramo gledati kot pes in mačka. Narobe. To pomeni, da sodelujemo v skupnih projektih.

Ko smo že ravno pri Notre-Dame, poglejmo Francijo. Francija ima zelo striktno ločitev cerkve od države. Ampak tam je sistem takšen, da je država lastnica vseh cerkva, do zadnje. Torej je odgovorna tudi za njihovo obnovo.

Ob požaru v Notre-Dame smo videli veliko sočutja, v kratkem času je bila za obnovo zbrana skoraj milijarda evrov. Vsekakor so na tem primeru Francozi želeli pokazati identiteto Evrope.

In to je naš glavni izziv. Tudi to, da si je naš evropski poslanec privoščil, da je na zadnji seji Evropskega parlamenta ob zaključku mandata zaigral na orglice evropsko himno, po moje sporoča: glejte, identiteta je pomembna.

Kako smo se znašli v situaciji, ko se sprašujemo o lastni identiteti?

Vzrok za to je, da nam gre predobro. Zadnja desetletja smo preživeli v vakuumu, obdobju relativne blaginje. In ko človeku nič ne manjka, se praviloma skoraj nikoli ne spomni na boga. Zahvaljevanje za čas, ko nam gre dobro, nam ne gre od rok. Običajno se pred bogom znajdemo, ko prosimo. Pa naj gre za to, da bi uspešno pisali test ali kaj večjega. V stiski se spomnimo na boga. Seveda tudi v tem času številni živijo v strašnih osebnih stiskah. Ampak na splošno pa gre ljudem dobro. Vprašanje je samo, zakaj smo takšna družba, da ljudi v stiski ne vidimo. Še posebej v teh prazničnih dneh. Identiteta Evrope bo obstala samo v smeri ohranjanja človečnosti. Če bomo zaradi bogastva drug drugemu postali zver, se bomo pa raztrgali kar sami.

Kakšno vlogo bi morala v sodobni Evropi odigrati Cerkev, ki se sooča tudi s številnimi notranjimi težavami?

Cerkev je ena od inštitucij, sodobni človek bi ji rekel korporacija, ampak skozi dolgo zgodovino se je naučila, da je stvari treba delati bolj počasi. Seveda je to vir številnih očitkov, ampak gre za izkušnje. Tako na primer še vedno pišemo matične knjige z dokumentarnim črnilom, ker sodobni mediji še ne omogočajo zadostne trajnosti arhiviranja. Kaj če se z oblakom kaj zgodi in ostanemo brez vsega? In ko cerkev nekoliko bolj razume zgodovino, se čuti poklicano, da opozarja, dela red znotraj cerkve ter svetuje, da bi red vladal tudi v svetu. Vzdržuj red in red te bo vzdrževal, pravi star latinski pregovor. Papež tega seveda ne more reči družbi navzven, če cerkev tega ne vzdržuje navznoter.

Zanimivo je, da politiki, ko so izvoljeni, med svoje prve poti uvrstijo Vatikan. Celo Donald Trump. To je za papeža priložnost, da jim marsikaj pove. Kot pove tudi duhovnikom, ki so bili med drugim opomnjeni, da se obnašajo kot cariniki zakramentov.

Religije so povezava med nevidnim in vidnim svetom. Kljub zelo razviti znanosti je še ogromno nevidnega, neizmerljivega. Lahko kupite kri – ne življenja, lahko kupite zdravilo – ne zdravja, lahko kupite hišo – doma ne, lahko kupite seks, ne pa tudi ljubezni. Mislim, da bo cerkev obstala, obstajajo območja, kjer se krščanstvo širi, na primer Južna Amerika, Polinezija.

Ampak čeprav je Kristus dejal – peklenska vrata je ne bodo premagala, to ne pomeni, da je ne bodo premagala v Evropi. Nekoč je bilo krščanstvo najbolj razvito na območjih, kjer danes o njem skorajda ni več ne duha ne sluha. Takšna lahko postane tudi Evropa.

Vprašanje identitete se pojavlja še posebej v povezavi z množičnimi migracijami ...

Iz zgodovine vemo, da se narodi selijo sem in tja. To je jasno. In nihče zunaj Evrope nas ne ogroža, kot se ogrožamo sami, če ne spoštujemo vrednot, ki smo jih sprejeli, ki smo jih v večtisočletni zgodovini ustvarili.

Če ne spoštuješ svojega, si pač enostavno obsojen na propad.

Drevo, ki mu posekaš korenine, in to počnemo z miselnostjo ni pomembno, kaj je bilo, samo mi smo pomembni, ne bo raslo, s tega drevesa za naslednjo generacijo ne bo sadja.

Upam, da bo v Evropi zmagal razum. Torej pomagati človeku, ko pride, ali še bolje, pomagati tam, kjer je doma. Ker ta ekonomska neenakost dela hude travme ali še bolje – vojne.

Kako pomagati na kriznih območjih, vidite iz prve roke. Kaj je najbolj učinkovito?

Ne duhovnik ne vojak se na teh območjih ne giblje prosto. Ne greš iz baze na njihovo tržnico. Vojaki zapuščajo bazo le oboroženi. In tudi kot duhovnik na drugo kulturno območje ne moreš vstopati sam. Običajno smo lepo sprejeti. Veste, kako je lepo, ko pride imam k polnočnici v Afganistanu v našo kapelo? Ali ko sem se sam udeležil njihovih molitev. Je pa res, da mi ne silimo v njih, oni ne v nas. Ravno to je umetnost mirovnih misij – spoštovati drugega, drugačno kulturo, drugačne običaje. Saj v bistvu je preprosto. Na domačem dvorišču bom nekoga prenašal samo tako dolgo, dokler se bo držal mojih pravil.

Naši vojaki ustvarjajo tampon cone, ki ločujejo sprte strani. V bistvu so delavci za mir. In ustvarjanje miru je pa predpogoj za vsako gospodarsko rast, kulturni razvoj in družbeni razvoj.

Ne bom pozabil leta 2000, ko je pokojni papež Janez Pavel II. na vsakoletnem romanju v Rim dejal – vi dragi vojaki, ste prvi, ki v svetu čutite razkrojevalne sile zla. Vaša vloga je podobna vlogi nočnega čuvaja, ki zre v daljavo, da bi preprečil nevarnost in obvaroval bližnje. S tem je dal tudi najlepšo identiteto vojaku.

Sicer pa mislim, da je pomoč učinkovita v smislu pregovora. Nauči človeka loviti ribe, ne mu jih dajati. Vojaki ravno ne učijo ribolova, ampak številne države, do neke mere tudi Slovenija, na krizna območja pošiljajo strokovnjake, ki na primer pomagajo razvijati bančništvo, kmetijstvo … Ta civilni del je nujna nadgradnja vojaškega. Vojak pride, ustvari mir, potem pa je treba graditi.

Moje osebno mišljenje pa je, da se moramo truditi, da ustvarjamo tako lep svet, da ga človek ne bo želel uničevati.