Mateja Poljšak Čuk: Povsod so zgodbe, ki so zanimive, le prepoznati jih moraš

Delo dopisnika je zanimivo, izredno dinamično in raznoliko, pogosto brez urnika. Omogoča več avtonomije, ki obenem prinaša večjo odgovornost do gledalcev, ki so hkrati ljudje, s katerimi dnevno sobivam, se nemalokrat z njimi družim in ob njih spoznavam lepote naše regije. Obenem je specifično zaradi lastnega snemalca, delam namreč v tandemu z Danijem Arčonom, ki je obenem moj edini sodelavec, s katerim sem v dnevnem stiku. Brez odličnega sodelovanja in zaupanja med novinarjem dopisnikom in snemalcem dopisnikom zato ne gre.

Kako sploh poteka moje delo, ker si težko predstavljajo, kako poteka ves proces, da v enem dnevu zgodbo v oddajo 24 ur "pripelješ" od novice do tega, da pridobiš sogovornike, se z njimi uskladiš za snemanja, pripraviš zgodbo in jo zmontiraš. Drugo najpogostejše vprašanje pa je, kako mi uspe usklajevati delo novinarke dopisnice z malimi otroki.

Ker sem novinarka dopisnica za 24 ur že od leta 2007, sem v tem času spletla številna poznanstva, prijateljstva in vezi, preko katerih preverjam dejstva in obenem dobivam informacije, ki mi pomagajo, da pridem hitreje do zgodb. Ob tem pa sledim dogajanju tako v sorodnih medijih, lokalnem časopisu Primorske novice, radiu Robin in drugih lokalnih medijih kot na družbenih omrežjih. Povsod so zgodbe, ki so lahko zanimive za širši krog ljudi, le prepoznati jih moraš.

Sama sem bila vedno "dopisnica", sprva še kot študentka dopisnica za občini Ajdovščina in Vipava na Primorskih novicah, nato sem časopisni svet popolnoma zamenjala za televizijskega, tako da težko sodim o delu v centralni redakciji. Vsako delo je po svoje težko in vsako prinaša svoje izzive. Pri nas so velik izziv razdalje, ker s snemalcem Danijem pokrivava teren od Krasa do Vršiča, poleg tega dopisniki pokrivamo celoten spekter družbenega dogajanja: od kulture in umetnosti do gospodarstva, sodstva, politike in športa.

Najraje se lotevam pozitivnih, srčnih zgodb s srečnimi razpleti. Obenem obožujem regije, ki jih pokrivamo, saj obiskujemo tako z borom in visokimi travami porasel kamnit Kras kot Brda, prepletena z marljivo obdelanimi brajdami, pa našo čudovito zeleno Vipavsko dolino, ki jo zaljšajo moji griči, in nenazadnje Posočje ob smaragdni lepotici.

Prednost in obenem izziv so ljudje. Ker so obenem moje največje bogastvo, ker so stkane vezi posebno darilo, ki mi lepša dneve, obenem pa besede, izrečene med najbolj gledano televizijsko-informativno oddajo, lahko postanejo tudi kamen spotike ali kost za politično obračunavanje. Izziv nam nudijo dolge razdalje do lokacij, kjer ni avtocest, pa tudi telefonski signali se pogosto prekinejo, obenem pa so ti čudoviti kraji nemalokrat na udaru poplav, plazov, požarov ali orkanske burje. Prednost je bližina meje, ki prinaša odprtost in širino. Prednosti pa so zagotovo tudi prej naštete lepote naših krajev, odlična briška in vipavska vina ter najboljši kuharji, še vedno sem dopisnica z največ Michelinovimi zvezdicami.

Zagotovo najbolj ostanejo v spominu tiste, ki so najbolj osebne, pa naj si bodo to tragedije, kot je bilo strmoglavljenje nemškega milijonarja nad Predmejo, potem ko ga je neznanec za več milijonov evrov ogoljufal v Benetkah, nepričakovana najdba okostja slovaškega mladeniča, katerega izginotje na Matajurju smo spremljali pred 13 leti, ali zgodbe srčnih ljudi, ki jim ujme odnesejo varne domove, kot se je to zgodilo več družinam v Baški grapi. Kot novinarka sem imela to čast, da sem spoznala izjemne ljudi, najprisrčnejši so spomini na pogovor s Tonetom Pavčkom na Festivalu Sanje v Medani, ali od blizu spremljala najpomembnejše letalske mejnike izjemnega Pipistrela. Po drugi strani pa enkratni dogodki, polni emocij, ko se na tisoče utripov združi v enega, kot je bilo odprtje Evropske prestolnice kulture na Goriškem, ko so ljudje z obeh strani meje poslali sporočilo miru, ki so ga naši stari starši sanjali.

Medij, ki nima dopisništev, novinarjev, ki dihajo z okoljem, je siromašen. Obenem pa so siromašnejši kraji, o katerih nihče ne poroča, če se ne zgodi res nekaj velikega, najpogosteje žal tragičnega. Njihovega glasu se ne sliši, njihove težave ostajajo zunaj dosega politike in moči in ta zapostavljenost zagotovo dolgoročno vodi tudi v zaostalost pri razvoju.