Verjetno se spomnite Somalke, ki je konec oktobra rodila skoraj na cesti. Pred gostilno v Ratečah. Pol ure pozneje je v jeseniški porodnišnici že imela v rokah dojenčico Sabrin. Mlada mamica ni vedela kje je, ne pozna jezika, tudi angleščine ne govori. 25-letnica je begunka, na begu pred vojno že več mesecev. Ker je pri nas prosila za mednarodno zaščito, torej za azil, ima pravico, da –dokler o njeni prošnji ne odločijo – biva v Azilnem domu v Ljubljani. V Ratečah se jih je njena zgodba tako dotaknila, da so zbirali pomoč zanjo. Mlada Somalijka je izredno hvaležna za vse, kar je dobila.
V azilnem domu na Viču je trenutno 164 ljudi, od tega 40 otrok – šoloobvezni hodijo v šolo. Tukaj imajo tudi hrano. Čeprav lahko po želji zapuščajo azilni dom, imajo določene ure, do kdaj se morajo vrniti. Organizirajo jim učenje slovenskega jezika, veliko se z njim ukvarjajo prostovoljci.
Skupina KvaKvačkaš z Vrhnike in pletilska zadruga Breja preja iz Škofje Loke so v azilnem domu vsako sredo popoldan. Veliko se družijo z begunci, prirejajo piknike, skupaj prirejajo ure ročnega dela.
Društvo Terra Vera iz Kostanjevice na Krki skrbi za socialno vključevanje azilantov. Želijo preoblikovati medijsko podobo beguncev, ki so prikazani kot žrtve ali kot grožnja. V resnici pa so njihove zgodbe izjemne. Nekateri so bili lastniki tovarn, organizatorji porok, spoznali smo stand up komika, drugi pesniki, pisatelji. Kot recimo Mohamed, ki prihaja iz sirskega popolnoma uničenega Alepa. Zdaj je že tri pesmi posvetil Ljubljani. Ilir s Kosova je imel v Sloveniji – medtem ko čaka na azil – modno revijo. Vpisal se je na fakulteto, rad bi postal modni oblikovalec.
Z njimi se ukvarjajo tudi aktivisti Avtonomne tovarne Rog. Ena izmed aktivnejših bork za boljši položaj tujcev pri nas je Aigul iz Kirgizije. Ker imamo izredno strog zakon o tujcih, je pozitivno rešenih le 11 odstotkov vseh prošenj za azil. Letos 148 od 1170 vloženih. In čakanje na azil lahko traja več mesecev, tudi let. V tem času dobijo 18 evrov mesečne žepnine, kar je premalo za samostojno preživetje, ne morejo si poiskati službe, ne stanovanja. Ker je integracija tujcev v družbo pri nas izredno odvisna od aktivistov, prostovoljcev, se v Rogu zavzemajo za čim bolj solidarno družbo, nudijo jim brezplačni prostor, delavnice, nekaj, kar jim omogoča lažje vključevanje v družbo. Tujcem pri nas je namreč izredno težko, vsi imajo veliko domotožje, tukaj ne poznajo nikogar, ne poznajo jezika. Špela Trost je prostovoljka Slovenske filantropije in k njim prihaja dvakrat na teden, da jih uči slovenščino. Veliko se družijo, pelje jih na koncerte.
Kot ugotavljajo prostovoljci, bi se morala država bolj vključiti v integracijo tujcev v našo družbo. Tako bi drug drugega bolj spoznali in tudi bolj razumeli. Vsi, ki čakajo na azil pri nas, si namreč najbolj želijo, da bi dobili pozitivno odločbo, da bi lahko začeli delati. Po devetih mesecih čakanja na azil se sicer lahko prijavijo na Zavod za zaposlovanje, a je kakršno koli delo za njih skoraj nemogoče najti. In če dobijo azil odobren, se morajo izseliti v najemniško stanovanje. A tudi stanovanje za tujce je težko najti, zato bi morala država – kar prostovoljci in aktivisti najbolj pogrešajo – tudi s kakšnimi spodbudami in pozitivnimi sporočili vplivati na podobo tujcev pri nas.
