Med polisom in kozmopolisom: Kaj je Evropa?

Kaj sploh sta evropska ideja in evropska identiteta? V sodobnem diskurzu je malo prostora za njuno globino onkraj njunih trenutnih institucij in skupnega trga. Ustaljen narativ, ki se osredotoča predvsem na politiko in ekonomijo, se začne v povojnem času, ki zgradi evropski sistem, kot ga poznamo. Ampak če želimo obvarovati našo skupno zapuščino, moramo pogledati pod gladino ter narediti ekskurzijo po naši skupni zgodovini.

Pred rojstvom kulturne zavesti evropejstva v antični Grčiji nastane njen geografski koncept. Najprej označuje del celinske Grčije, nato se razširi na ozemlje, ki ga danes identificiramo z Evropo. To med 6. in 5. stoletjem pred našim štetjem opisujeta Hekataj in Herodot. Slednji celo preizprašuje delitev sveta na Evropo, Azijo in Libijo (Afriko); klasifikacijo, ki ne pripada geografskemu razumevanju sveta ostalih antičnih kultur.

To klasifikacijo prevzamejo tudi Rimljani. Ne Grki ne Rimljani se niso imeli za Evropejce, a se kljub temu skozi antični Rim evropska civilizacijska podlaga prvič združi. Rimska misel – predvsem politična in pravna – se spoji z njej tujima sistemoma idej: grško filozofijo in krščanstvom. Ta pogosto protislovna sinteza naborov idej naredi podlago za stoletja civilizacijskih debat in intelektualnih tokov.

Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva nastane vrzel med razdrobljenim svetom, ki utrjuje njegovo nasledstvo. Ključno vlogo v njem prevzame Frankovsko kraljestvo, predvsem karolinška dinastija. Tako leta 754 v Mozarabski kroniki, ki govori o zmagi Frankov nad muslimanskim umajadskim imperijem, prvič zasledimo zapis Evropejcev kot proto-kulturne skupnosti, začetka formacije evropske zavesti.

Ta koncept zacementira Karl Veliki, ki ga leta 800 papež okrona za novega rimskega cesarja. Nekaj let prej ga njegov dvorni intelektualec Cathwulf opiše kot Očeta Evrope, kar ga definira še danes. Vzhodni del Rimskega cesarstva – Bizanc, ki ohranja neposredno kontinuiteto cesarstva, temu nasprotuje. Koncept Evrope tako vse bolj začne postajati sopomenka za zahodno-krščanski svet. To se skozi stoletja razširi tudi na evropske dediče bizantinske izvorne sinteze, ki postopoma vstopijo v politični, pravni in intelektualni zahodni red.

To sintezo tako sprva okrepi močna germanska, pozneje še slovanska in komponente ostalih ljudstev, ki se znajdejo v tej sferi. Skozi srednji vek tako vse bolj soobstajata neverjetna politična in idejna raznolikost: desetine vojskujočih kraljestev in vojskujočih fevdov; desetine doktrin, ki iščejo resnico. A vendar sta jih družila civilizacijska identiteta in normativni prostor; političen red, ki temelji na skupnih diplomatskih precedensih; pravna kultura, ki temelji na rimskem pravu; akademski prostor za razglabljanje stališč skozi dialektiko; korespondenca v latinščini ter morda prva nadnacionalna evropska institucija – Cerkev, ki ta razdrobljen sistem povezuje.

Takrat, kot tudi danes, je bil koncept Evrope sekundaren. V srednjem veku je v ospredju univerzalistična identiteta krščanske skupnosti, ki se lahko razširi po celem svetu, in partikularne identitete, vezane na naselje, regijo in v najširšem primeru na kraljestvo.

Ta pekuliarnost evropske tradicije se začne v antičnem Rimu. Vergil v svojem mitološkem delu Eneida Rimu pripiše oblast brez meja. Temu političnemu univerzalizmu se pridruži pravni, zlasti s konceptom prava narodov, ki so pod rimsko oblastjo. Posvojitev krščanstva temu doda še versko-moralni univerzalizem, ki po padcu cesarstva temu svetu prinese opisano meddržavno logiko.

Ta univerzalistična podlaga se skupaj z njeno civilizacijsko misijo čez čas razvija v drugačne oblike. Krščanstvo je rimski ideji širjenja imperija postavilo nasproti moralni ideal miru in s tem preoblikovalo evropsko razmišljanje o mejah legitimnega nasilja. Iz tega okolja se razvijejo doktrine pravične vojne Avrelija Avguština in Tomaža Akvinskega. Iz rimske pravne misli in misli rimskih stoikov, ki med prvimi govorijo o "človeštvu" na podlagi univerzalnega razuma, se skozi krščanstvo, ki to nadgradi z univerzalno moralno vrednostjo vsakogar, razvijeta doktrini naravnega prava in naravnega zakona. Te ideje se v evropskem diskurzu, ko govorimo o mednarodnem pravu, (ne)moralnosti vojne in človekovih pravicah, skrivajo še danes.

Na drugi strani je evropska tradicija partikularizma. Antični Rim je družil veliko ljudstev, pozneje pa so germanske in slovanske kulture utrdile evropsko željo po ohranitvi njenih manjših delov. Vzpostavljajo se koncepti, kot so ljudstvo, domovina in narod.

Evropa se je skrivala med tema dvema tendencama. Geografsko omejen koncept na zahodni evrazijski polotok, ki predstavlja vez med polisom in kozmopolisom; med lokalnim in univerzalnim.

Približno v 15. stoletju se začne velik preboj – evropski čudež. Renesansa in z njo mednarodna skupnost učenjakov se sprva razprostirata od Lizbone do Varšave; pozneje vse do Kijeva in dlje.

Protestantska reformacija razpolovi Evropo. Začne se tudi počasna sekularizacija. Evropa iz ozadja postaja vse prikladnejši termin za opis tega civilizacijskega prostora, ki se postopoma še bolj drobi in vojskuje. Charles-Irénée Castel de Saint-Pierre in Jean-Jacques Rousseau v 18. stoletju začneta razvijati idejo evropske države, ki bi vzpostavila mir. Immanuel Kant pa s svojim delom Večni mir doda dimenzijo v razumevanju njenega globalnega poslanstva.

Francoska revolucija bržkone predstavlja zaton krščanstva kot političnega skupnega imenovalca. Sproži Napoleonov pohod po Evropi, ki temelji na sekularizirani verziji njenega univerzalizma, francoskem nacionalizmu in želji po "Evropski zvezi". Po njegovem porazu se ta spet skuša povezati v Koncert Evrope, ki bi reguliral njen red.

Vrhunec evropske hegemonije nad preostalim svetom je prav tako najverjetneje vrhunec njene razdrobljenosti. V tem duhu Victor Hugo znamenito pozove k Združenim državam Evrope, v katerih vidi vse od Francije, Nemčije, Rusije in Italije itd.

Vse to naposled kulminira v prvi svetovni vojni, z epicentrom prav v Evropi. Začetek konca evropskega čudeža čuti Richard von Coudenhove-Kalergi, ko v medvojnem času napiše znamenito knjigo Pan-Evropa. Argumentira, da se mora ta podati na pot skupne države. To je nujno, da ohrani notranji mir in različnost, zavezanost miru in mednarodnega reda ter kolektivno suverenost – posebej napram Rusiji, ki jo umešča zunaj Evrope, saj je začela ločen globalni projekt ter vzpenjajoči se ZDA, nastali prav iz Evrope.

Na prvem pan-evropskem kongresu leta 1926 je med velikimi imeni tudi naš takratni politični prvak Anton Korošec. Kljub velikim naporom tega gibanja, da bi preprečilo novo evropsko vojno, pa se zgodi še večja. Ta rodi drugo veliko figuro evropskega povezovanja Altiera Spinellija, ki v ujetništvu napiše Ventotenski manifest, v katerem evropsko federacijo vidi kot korak naproti svetovnemu povezovanju in miru.

Travma dveh vojn postavi evropsko idejo v ospredje in po desetletjih integracije leta 1992 dobimo Evropsko unijo, ki se ji naposled pridruži tudi Slovenija. Njena zamisel ni odpraviti nacionalne države ali Evropo izolirati od sveta, ampak okrepiti prosperiteto obojega.

S tem se vračamo k današnjemu času. Kaj je evropska ideja in kaj evropska identiteta? Kljub nekaterim temačnim poglavjem teh dveh njenih polov, še posebej v 20. stoletju, je njena vloga predvsem ščititi njene zgodovinsko razvijajoče se univerzalistične misije in ohraniti lepote njenih partikularnih raznolikih elementov, ki tvorijo en civilizacijski prostor.

Evropa – in z njo Slovenija – če želi "stati inu obstati," potrebuje močno skupno zavest, ki bo zavarovala njeno raznolikost in njen univerzalizem. Podlaga za to seveda obstaja, potrebuje le spomin, svež navdih in reinterpretacijo.