Med ženskami v parlamentu in patriarhatom v politiki: vidnost ni dovolj

Ne glede na to, kako trdno želimo (slepo) verjeti v idejo o že doseženi enakosti in v nevarnost prevlade žensk in feminizma, danes živimo v obdobju, ko se enakost spolov znova odpira kot osrednje vprašanje političnega boja. To je obenem presečno vprašanje vsake politične odločitve. Ne glede na to, ali sprejemamo spolno slepe in k poglabljanju ženske neenakosti usmerjene javne politike, vpliva politike na življenja žensk preprosto ni več mogoče skriti za nevtralne izraze, tehnokratske reforme ali prazne obljube o univerzalnosti.

Politika nikoli ni brezspolna! Od proračunov do davčnih politik, od dostopa do zdravstvenih storitev do delovne zakonodaje, od socialne varnosti do zaščite pred nasiljem – vsaka odločitev ima konkretne in spolno specifične posledice. Posledice, ki so odvisne od spola osebe, ki ima in bo od statusa quo imela največjo korist, in od spola osebe, ki je prisiljena v prevzemanje bremena teh odločitev.

Prav zato je vsako sklicevanje na nevtralnost politik nevarna iluzija, z izrazitimi in praktičnimi negativnimi posledicami za življenja žensk. Nevtralnost v tem kontekstu namreč pogosto pomeni ohranjanje razmerij, ki so že vnaprej neenaka. Bolj konkretno to pomeni ohranjanje sistemov, v katerih opravljajo večino neplačanega skrbstvenega dela, so pogosteje zaposlene v prekarnih oblikah dela ter so v starosti revnejše in bistveno bolj izpostavljene nasilju v zasebnem prostoru.

Na tej točki se nam razkrije še eden od mnogih paradoksov sodobnih demokracij: ženske so v (aktivnem) političnem življenju gotovo vidnejše kot kadarkoli prej, a politične institucije (in s tem ukrepi, usmeritve in politike) ostajajo strukturirane po normah, ki so se oblikovale v času, ko jih v teh prostorih skoraj ni bilo.

V ta moški sveti prostor ženske ne morejo vstopiti kot nevtralne politične akterke, temveč kot telesa, ki so izpostavljena stalni tuji presoji. Odločen nastop in asertivna komunikacija se pri njih prevedeta v pretiranost in hladnost, zadržanost v strah, vztrajanje pri enakosti spolov kot produkt škodljivih ideoloških indoktrinacij, molk in aktivno proizvajanje ženske nevidnosti in neslišnosti pa kot jasen – in edini sprejemljiv – znak politične zrelosti.

V takšnem kontekstu (aktivna) politična participacija zanje pomeni stalno hojo po robu. Posnemanje dominantnih slogov izvajanja politične (nad)oblasti – ostrine, konfrontacije, retorične agresije – se jim celo lahko zdi kot vstopni pogoj. Slednje hkrati razkriva spolno asimetrijo pravil igre: ravnanja, ki moške utrdijo v predstavi odločnosti, se pri ženskah hitro spremenijo v sodbe o nerazsodnosti.

Merila presoje torej niso (spolno) enaka. Tudi napake političark se obravnavajo strožje, kot dokaz njihove splošne nekompetentnosti, medtem ko primerljivi spodrsljaji moških kolegov ostajajo del rutine političnega spopada. Ob tem se kot vzporedna strategija vzpostavlja previdnost, ki je v resnici naučena racionalna prilagoditev na zastraševalno politično okolje.

Če torej samocenzura in odlašanje z odpiranjem tem, ki hitro sprožijo diskreditacijo, pomenita strategijo preživetja v političnem prostoru, o velikem napredku žal ne moremo govoriti.

Spodbudno se zdi dejstvo, da v državnem zboru trenutno sedi približno 40 odstotkov poslank, a to nikakor ne sme zaustaviti razprave o enakosti spolov. Gre za številko, ki je nedvomno politično pomembna, a takšnih rezultatov ne bi bilo brez zakonskih kvot, dolgoletnega pritiska feminističnih gibanj in dela civilne družbe.

Nevarna poenostavitev sklicevanja na domnevo, da se z večjo prisotnostjo žensk v institucijah že samodejno spreminjajo še razmerja moči, so nevarnost, ki ji moramo ubežati v prihodnjih desetletjih. Razlikovati bi morali med deskriptivno (fizično prisotnostjo v odločevalskih telesih) in substantivno reprezentacijo, ki se ne meri v številu mandatov, temveč v proračunskih odločitvah, zakonodajnih prioritetah in institucionalnih rutinah, ki bodisi razgrajujejo bodisi reproducirajo spolne hierarhije. Grenko spoznanje, ki nas ga zgodovina skuša naučiti, je, da vidnost političark pač še ne prinese enakosti spolov.

Pred državnozborskimi volitvami bi bilo tako za stanje naše demokracije nujno, da bi se kampanja med drugim vrtela okrog strukturnih pogojev življenja polovice prebivalstva. Da kot volivke in volivci ne bi odločali samo o sestavi parlamenta, ampak tudi o tem, ali in kako bodo politične akterke in akterji pripravljeni odpreti vprašanja, ki oblikujejo vsakdan večine žensk. Med drugim je treba spregovoriti o organizaciji skrbstvenega dela, delovnem času, dostopu do javnih storitev, zaščiti pred nasiljem, ekonomski varnosti v starosti in reproduktivnih pravicah.

Zgodovina nas uči, da so prav političarke te teme najvztrajneje potiskale v institucionalni prostor; pogosto ob visokih političnih stroških ter v navzkrižju s prevladujočimi prioritetami in usmeritvami. Ker moški, ki politiko vodijo in krojijo že stoletja, teh življenjskih razmer in obremenitev praviloma ne odpirajo z enako doslednostjo, tveganjem in političnim kapitalom, tudi enakost ostaja pogojna: sprejemljiva do neke mere. In ne za vsako ceno.