Vsako jutro znova opazujem svojo hčerko, gimnazijsko prvošolko, kako zadnji hip - in ker je šolsko torbo treba pripraviti tik pred šolo - nekaj brska po telefonu. Pa na svoje vsakodnevno godrnjanje glede tega, ali se tega res ne da narediti prej, morda zvečer, dobim v odgovor, da je urnik na internetu in da je treba zadnji hip preveriti, če so kakšne spremembe, če kateri od učiteljev manjka in imajo nadomeščanje. Podobno opazujem tudi ob popoldnevih. Domača naloga - nekateri učitelji jo napišejo kar na splet in učenci morajo potem na spletu pogledati, kaj je za nalogo. V tako imenovane spletne učilnice, katerih ime se mi res ne dopade. Tam se vse najde, na spletu. Vse, kar se v šoli dogaja, je torej treba poiskati na spletu. Vse, kar bi starše zanimalo, dobimo po spletu - kontrola naših otrok, njihovih izostankov, vse je na spletu. V šoli imajo tudi spletne redovalnice. Skratka - kar se šolskega sistema tiče - je postal en sam spletni poligon.
Ob tem se moje misli pozabavajo z idejami ortodoksnih nasprotnikov interneta, med katerimi se znajdejo tudi znana imena, ki vedo povedati, kako zelo narobe danes starši vzgajamo svoje otroke, ki nam vzbujajo občutke krivde, ker internet tako destruktivno vpliva na prihodnost naših otrok. Uničuje jim koncentracijo, kreativnost, motivacijo ... in še bi lahko naštevala. Dajo nam vedeti, kaj je še (časovno) varna uporaba interneta, ki jo vsak najstnik hitro preseže. Vzbudijo nam slabo vest in starši smo zaradi tega slabe volje. Moji hčerki te minute varne in neškodljive uporabe interneta vsakodnevno presegata. Presežeta ju že zaradi šole, četudi je mlajša še v osnovni šoli. Kje je šele zabava. Kje je šele prosti čas, ko je treba pogledati na Instagramu, kaj so sošolci počeli, kje se zabavajo, kaj bodo jedli za kosilo, kaj so si kupili v trgovini. Če nisi na Instagramu, pač tega ne izveš. Pa še ta Snapchat - če sem iskrena, res ne razumem, za kaj gre. A vem, da nekaj objaviš, potem pa to v 24 urah izgine. Zato je zelo pomembno, da si to vsebino ogledaš v roku 24 ur. In ker mladi to objavljajo ob različnih urah, je treba Snapchat pogledati velikokrat dnevno - da uloviš vse posnetke. Pa je treba potem še kakšen glasbeni video pogledati na Youtubu - mi smo to počeli s kasetniki, oni imajo na voljo še posnetke. Kdo bi jim zameril, če dobijo vse v paketu in jim ni treba staršev 'žicat' za denar, da si kupijo revijo in nalepijo poster najljubšega pevca na steno? Ali je to res tako narobe? Pa ogled kakšnega Youtubarja. V resnici so zelo, res zelo zabavni. Kdo tega ne bi gledal kot najstnik, če bi le imel to možnost?
Zanima me, ali so naši otroci res takšno zlo, in ali je vse, kar počnejo na svojih pametnih telefonih tako zelo škodljivo, da se moramo z njimi bojevati in izbojevati internetne še neškodljive minute? Pa bodimo pošteni. Kdo od nas staršev nima pametnega telefona? Jaz poznam le enega starša, očeta treh otrok, ki ima telefon, s katerim lahko le kliče in pošilja sms-e. Pa verjemite, da poznam veliko ljudi. Kdo od nas staršev nima Facebooka? Kdo od nas na kakšnem izletu ne naredi fotografije, da jo bo potem pokazal tudi drugim in da jo bodo z veseljem všečkali. Več kot bo všečkov, topleje nam bo pri srcu. Kolikokrat na dan pogledamo kar tako na telefon, če je kaj novega? Če se je kaj zgodilo v Murski Soboti ali v Izoli, pa ne bi bilo dobro, če tega ne bi nemudoma vedeli. Jaz osebno vstopam na službeno spletno stran v ritmu verižnih kadilcev. Resda se to od mene pričakuje, ker sem novinarka in sem kot takšna v stalni pripravljenosti za novice iz domačih logov in sveta. A poznam veliko ljudi - večinoma 'ne-novinarjev', in povem vam, še hujši so od mene.
Kako torej pričakovati, da bodo naši otroci delovali tako kot mi pred 30 leti? Ko telefonov še ni bilo. Priznajmo si - če bi jih takrat imeli tudi mi, ne bi bili bistveno drugačni od današnjih otrok.
Toda ne pozabimo, koliko nam je v resnici splet olajšal življenje. Kaj vse danes lahko naredimo, ne da bi se sploh kam odpeljali ali zavrteli telefon - torej ostane nam več časa za stvari, ki nam res pomenijo. Če tega časa ne znamo izkoristiti, potem nikar ne krivimo sodobnega sveta in tehnologije.
Kot se že ves čas učim od svojih otrok - če nočeš, da oni počnejo določeno stvar, je ne delaj niti ti. Torej starši, ki vam gre zelo na živce, da je otrok veliko na Facebooku, umaknite se s Facebooka najprej vi. Starši, ki ne želite, da otrok kar tako brska po spletu, ne počnite tega niti vi. Denimo, ko iščete destinacije za poletni oddih - ampak pojdite po stari metodi. Odpravite se v potovalno agencijo, postavite se v vrsto, vzemite si pol ure časa, da se pogovorite o možnih destinacijah. In to ponovite večkrat še v drugih agencijah, da vidite, katera ponudba je najbolj ugodna.
Zdi se malce neumno, a ne? Ko vemo, da to lahko v precej krajšem času naredimo preko spleta? Kdo danes še pere na roke (izvzamemo tu res nežne kose oblačil), ko imamo na voljo pralni stroj? Kdo gre raje peš kot s kolesom? Zakaj ne bi ljudje, ki ne marajo očal, uporabljali leče? Naštevala bi lahko v nedogled.
Sama nisem ljubiteljica spleta, imam se za povprečnega uporabnika teh storitev, ki jih nudi. In tudi sama se velikokrat znajdem v nerganju, ki včasih preraste v izjave kot so "če ne greš ta hip s telefona, ti ga vržem v stranišče!".
Toda, ali imam v resnici čas, da takrat kaj počnem s svojim otrokom? Ali imam čas in voljo in energijo, da ga usmerjam, da on kaj počne? Pa naj bo to pospravljanje sobe ali kakšno drugo družini koristno delo. Ne, nimam ga. Utrujena sem, naveličana. Brez volje. Zato le malce zavpijem, toliko, da dobim občutek, da sem nekaj naredila, da imam občutek, da sem dober starš in da svojemu otroku želim dobro, in se takoj usmerim k svojim opravkom naprej. Mnogokrat se v resnici usedem, pijem kavo in malo brskam po telefonu, kar tako ... Malo pogledam na Instagram, pa na Facebook ..., če je slučajno kaj novega.
KOMENTARJI (9)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.