Premikajo meje znanosti, a kdo jih zares vidi?

Pot do uspeha žensk v znanosti je še vedno polna sistemskih ovir in velikokrat precej zahtevnejša od poti njihovih moških kolegov. Razloge za to je na okrogli mizi ob mednarodnem dnevu žensk in deklet v znanosti iskalo pet znanstvenic: prof. dr. Maruša Bradač s Fakultete za matematiko in fiziko, dr. Ana Rebeka Kamšek s Kemijskega inštituta, dr. Tina Lebar s Kemijskega inštituta, prof. dr. Ingrid Milošev z Instituta "Jožef Stefan" in prof. dr. Maja Remškar z Instituta "Jožef Stefan".

Vse so priznale, da je bil njihov vstop na to področje veliko lažji, kot je bil za njihove predhodnice - tudi zaradi meja, ki so jih premikale prav slednje. A še vedno se pogosto zgodi, da znanstvenice ostanejo v ozadju, njihove poti do priznanj pa so daljše in pogosto z več ovinki, kot so poti njihovih moških kolegov. Odgovor na tisto klasično vprašanje "zakaj" je, se strinjajo, večplasten.

Remškarjeva meni, da je razlogov za spregledanost več, deloma pa so ti tudi podzavestni. "Podzavestno so naši dosežki spregledani. Prav tako pa moški lažje ohranjajo zgodovinski spomin na dosežke svojih moških kolegov, kot ženske ohranjamo spomin na dosežke naših predhodnic," meni. Poudarja pa ob tem, da je že deklet, ki so orala ledino pred njimi, bistveno manj, kot je moških znanstvenikov.

Z njo se strinja tudi Bradačeva, ki pa izpostavlja še eno dejstvo, ki bistveno vpliva na percepcijo znanstvenic: "Ko oseba pomisli na primer na fizika, ima pred očmi tisto stereotipično podobo Einsteina. Ne pomislimo, da bi bila lahko to ženska." A ovir je, kot poudarja, na poti znanstvenic veliko več. "Osip žensk v znanosti se zgodi že zelo zgodaj - že v osnovni in srednji šoli se rodi prepričanje, da znanost pa morda ni za dekleta, zato se dekleta za ta poklic tudi manj odločajo," pravi.

Tina Lebar medtem izpostavlja, da sama nikoli ni razmišljala, ali mora zato, ker je ženska, delati več. Ovire namreč razume kot del vsake kariere. A hkrati priznava, da nagrade pomenijo večjo vidnost in da se ženske pogosto težje izpostavijo. "Morda se ne znamo tako dobro predstaviti kot moški," pravi. Prav vidnost – kdo je nominiran, kdo je povabljen, kdo je slišan – pa je pogosto ključ do nadaljnjih priznanj.

Na slednje opozarja tudi Bradačeva, ki poudarja, da je žensk v njeni stroki še vedno razmeroma malo. Problem po njenem ni le v končni izbiri nagrajencev, temveč že v nominacijah. Če žensk ni med predlaganimi kandidati, jih tudi komisije ne morejo izbrati. Ob tem izpostavlja primer Vere Rubin, pionirke raziskovanja temne snovi, ki Nobelove nagrade ni nikoli prejela.

Takšni primeri ponazarjajo t. i. Matildin učinek – pojav, ko so dosežki znanstvenic spregledani ali pripisani moškim kolegom. Podobno ob tem Kamškova izpostavlja tudi zgodbo Cecilije Payne-Gaposchkin, ki je že pred stoletjem dokazala, da so zvezde pretežno iz vodika in helija, a je ob objavi naletela na odpor uveljavljenih znanstvenikov. Šele kasneje je njeno delo dobilo širše priznanje. "Danes so razmere drugačne," pravi, a dodaja, da popolne enakosti še ni.

Remškar ob tem opozarja tudi na psihološki vidik kandidatur za znanstvene nagrade: "Moški se bodo za nagrado prijavili večkrat. Če ne bodo izbrani, jih to ne bo ustavilo pri ponovni kandidaturi. Ženske pa ta zavrnitev prizadene močneje, kar jih tudi odvrne od ponovne kandidature."

V ozadju ob tem deluje tudi t. i. Matejev učinek – mehanizem, po katerem tisti, ki že imajo ugled in priznanje, lažje dobijo nova. Kdor je enkrat prepoznan, ima več možnosti za naslednje projekte, dobi večjo medijsko pozornost in dodatne nagrade. Ingrid Milošev poudarja, da se je sama v prvem delu kariere z vidnostjo malo ukvarjala – zanimali so jo predvsem rezultati in raziskave. Danes pa opozarja, da je treba o dosežkih tudi govoriti in si medsebojno priznati uspehe. "Smo sposobne, imamo znanje in moč, da se uveljavimo," pravi.

Poseben izziv na karierni poti mnogih znanstvenic predstavlja tudi materinstvo. Med 30. in 40. letom, ko se njihova kariera intenzivno razvija, se številne odločajo za družino. Medtem ko nekatere priznavajo, da so po porodniškem dopustu morale znova vzpostavljati mrežo sodelovanj in potrjevati svojo prisotnost, pa druge poudarjajo, da jim je družina dala stabilnost in notranjo moč.

Se pa gostje okrogle mize na Kemijskem inštitutu strinjajo, da usklajevanje kariere in zasebnega življenja zahteva dodatno energijo in pogosto tudi podporo okolja.

Kako torej povečati vidnost znanstvenic? Udeleženke predlagajo večplastne rešitve: uravnotežene komisije za nagrade, več žensk med nominiranimi kandidatkami, aktivnejše sodelovanje z mediji, večjo prisotnost v javnosti in na družbenih omrežjih ter predvsem spremembo miselnosti.

Njihove zgodbe kažejo, da se razmere izboljšujejo, a ne enakomerno in ne samodejno. Čeprav njihove poti niso bile zgolj polne vzponov, temveč so se soočale tudi s padci, nobena izmed njih ne obžaluje izbire kariere. "Še vedno komaj čakam, da vidim rezultate eksperimenta. To ni najlažja kariera, a če te res zanima, se splača," pravi Lebarjeva.