'Otrokom nalagamo vse več obveznosti, primanjkuje pa jim časa za igro'

Skupni imenovalec vseh duševnih težav je predvsem pomanjkanje občutka povezanosti in pripadnosti, opaža Meta Jerala Kegljevič, specializantka klinične psihologije v ZD Ljubljana, ki je šest let delala tudi kot športna psihologinja. V ambulantah najpogosteje obravnavajo anksiozne, depresivne in vedenjske težave, ki so v zadnjem desetletju vse bolj pogoste, kot tudi različne razvojno-nevrološke motnje.

Trend je po njenem mnenju odraz širše družbe in načina življenja, kjer družba v ospredje postavlja posameznika in njegove sposobnosti, ne pa solidarnosti z drugimi. "Otrokom in mladostnikom nalagamo vse več obveznosti in aktivnosti, zmanjka jim prostega časa in priložnosti za preizkušanje socialnih norm in pravil ter časa, da samo so." Številne aktivnosti, kot so šport, obšolske dejavnosti in krožki, ki so na voljo otrokom, jim ne nujno pomenijo tudi sprostitve, poudarja Jerala Kegljevičeva. "Otroci rabijo priložnost, da so samo otroci, da se samo igrajo, ne pa da so vključeni v mnoge aktivnosti, kjer jim iz dneva v dan nalagajo nove zahteve, s katerimi imajo nato težave, da jih dosežejo."

Tudi šolski programi so po njenem mnenju vse obsežnejši. "Pričakujemo, da otroci vse več znajo in potem jim zmanjka časa za učenje osnovnih življenjskih veščin in pristnih socialnih izkušenj, ki še posebej v obdobju mladostništva predstavljajo pomemben dejavnik razvoja čustvene regulacije," stanje ocenjuje Jerala Kegljevičeva. Otroci in mladostniki imajo torej danes težave pri prilagajanju na svet, kar se odraža tudi v vse kasnejšem osamosvajanju posameznikov od primarne družine in podaljšanem procesu gradnje identitete, ki lahko traja tudi do 30. leta ali celo dlje. 

Stanje vseeno ni tako črnogledo, še opozarja klinična psihologinja, a dejstvo je, da imajo posamezniki z genetskimi predispozicijami za razvoj duševnih motenj, slabšim podpornim okoljem ali celo obojim več težav pri prilagajanju na izzive. 

'Občutek imamo, da če nekdo ne bo najboljši, ne bo mogel uspeti'

Pri reševanju takih stisk je treba poiskati strokovno pomoč, ob tem pa Jerala Kegljevičeva izpostavlja še preventivo, h kateri lahko prispeva celotna družba. "Imamo vse več stisk, ki izhajajo iz načina življenja in družbenih pričakovanj. Tu lahko vsak posameznik nekaj naredi že s tem, da je pozoren na ljudi, s katerimi biva, več pozornosti nameni njihovemu počutju, se pozanima, kako gre ljudem v širši okolici."

Na področju otrok in mladostnikov pa naj starši in družba znižajo pričakovanja. "Vse bolj poudarjamo, kaj vse morajo znati otroci, kakšne ocene morajo imeti, kaj je dovolj dobro, da bo otrok lahko preživel, saj je svet postal res zahteven. Občutek imamo, da če nekdo ne bo najboljši, ne bo mogel uspeti in kakovostno živeti. Kar v resnici ni res," še poudarja Jerala Kegljevičeva in dodaja, da ob porastu duševnih motenj zdravstvo ne more prevzemati celotne odgovornosti za trenutno situacijo.

So res kriva družbena omrežja?

Razlaganje današnjega stanja samo s pomočjo družbenih omrežij ni dovolj, priznava sogovornica. "Si jih pa lahko razlagamo kot simptom in vzdrževalne dejavnike vse bolj izolirane družbe, kjer se vsi ukvarjamo s sabo, precej manj pa s tem, kaj se dogaja v okolju."

Čeprav družbena omrežja predstavljajo dodatne pasti v razvoju otrok in mladostnikov, psihologinja poudarja predvsem pomen primerne rabe družbenih omrežij. "Mlajši kot so otroci, več omejitev, nadzora in pogovorov potrebujejo. Družbena omrežja so zamenjala del druženja. Da se fizično naši možgani razvijejo, potrebujemo fizično izkušnjo, frustracije in pozitivne izkušnje, ki jih doživimo, ko se koga razveselimo ali ko se s kom lahko veselimo."

Bi morali telefone v šolah prepovedati? Po mnenju Jerala Kegljevičeve bi bilo popolnoma ustrezno in odgovorno s strani odraslih, da postavijo jasne okvire in meje. "Uporaba telefonov ne more biti prepuščena otrokom, ki še nimajo razvitega abstraktnega razmišljanja in kritičnega mišljenja, s katerim bi lahko sami predvidevali posledice prekomerne uporabe."

'Čakalne dobe so nedopustne'

V Sloveniji, tako kot v preostalem zahodnem svetu, je diagnosticiranih in obravnavanih duševnih motenj vse več. Ob tem si v Centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov sicer prizadevajo, da so čim bolj aktivni in da urgentnim primerom pomagajo čim prej. Pozdravljajo in izvajajo tudi preventivne programe, kot je Cool kids, ki je namenjen strokovnim delavcem v šolstvu, zdravstvu in socialnem varstvu, ki se pri delu srečujejo z otroki in mladostniki z anksioznostjo. 

Pri obravnavi otrok in mladostnikov sicer sodeluje širši multidisciplinarni tim, od specialistov otroške in mladostniške psihiatrije, delovnih terapevtov, pedopsihiatrov, socialnih delavcev in vzgojno izobraževalne ustanove, zato so ob tem do predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti kritični. "Za podrobno oceno posameznikovih težav je treba poznati in raziskati sprožilne, predispozicijske, vzdrževalne in varovalne dejavnike, s katerimi lahko ocenimo stopnje ogroženosti posameznika in razumemo njegove težave. Od tu dalje se odločamo o metodah zdravljenja, ki še posebej na področju dela z otroki in mladostniki ne temeljijo zgolj na psihoterapiji." Ob tem priznava, da so čakalne dobe nedopustne, da pa se stanje ureja z vzpostavitvijo duševnih centrov, odobrenih je bilo tudi več specializacij, tako za klinično psihologijo kot tudi za specialiste otroške in mladostniške psihiatrije.