Življenje ga je postavilo pred hudo preizkušnjo, po nesreči se mu je svet sesul, sanje o nogometni karieri so se uničile. Najprej se je moral znova naučiti živeti. Tudi piti, jesti, stati, govoriti. A z veliko pomočjo družine mu je uspelo. Še več – zdaj tekmuje v parakolesarstvu.
Danes 19-letni Miha je bil glasbeni samouk, športni navdušenec. Maja 2021 je dobil v roke tudi profesionalno nogometno pogodbo. Še preden jo je podpisal, se je odpravil na zabavo. A ta večer je za vedno spremenil njegovo življenje.
"Sredi noči je pozvonilo, nekaj pred 4. uro zjutraj, prišli so povedati, da je imel hudo prometno nesrečo s hudimi poškodbami in da so ga odpeljali v UKC LJ. Takrat je bilo moje vprašanje, ali je živ," se prvih trenutkov spominja njegova mama.
Miha se je vračal z zabave in z avtom zdrsnil s ceste, 25 metrov v globino. Bil je nezavesten, neodziven, priključen na kisik, intubiran, v komi, imel je hude poškodbe glave, njegovo stanje je bilo resno.
"Takrat so dali diagnozo difuzna aksonska poškodba možganov. Kar pomeni, da so bili vsi možgani zakrvavljeni," pojasnjuje mama.
Kasneje je dobil še visoko vročino, ugotovili so predrtje pljuč, sledili so posegi. Zdravniki so se borili za njegovo življenje. 43 dni je bil v komi, izgubil 25 kilogramov. Ko se je zbudil, ni mogel več govoriti, pisati, se premikati. "Rekli so, da je njegovo stanje trenutno vegetativno, da se ne bo obrnilo, ker on prve tri mesece ni niti oči premaknil."
Neizmerno je hvaležen mami
Mama mu je v tem času pripovedovala o družini, govorila, pela, sobo okrasila z dresi, fotografijami. Se učila terapij, ga masirala, ga hranila, oblačila. Prvič se ji je odzval tako, da jo je ugriznil. "Jaz sem jokala od sreče, ker sem videla, da Miha razume."
Počasi je začel komunicirati tako, da je s prstom kazal na črke, po petih mesecih je nadaljeval zdravljenje v Soči. Leta po nesreči se danes ne spominja. "Jaz praznujem dva rojstna dneva. 9. maj in 13. januar. Po prvem rojstnem dnevu imam pet let, po mojem pravem, ko sem se rodil, 24."
In v Soči je imel samo eno željo – da bi shodil. "In potem je prišel dan za odhod domov in jaz sem res hodil in je prišel zdravnik v Soči na hodnik in mi je rekel: "Miha, bravo, kako si to zmogel?" Sem ga pogledal in sem se obrnil proti njemu. In pokazal tako – na glavo. Vse je v glavi."
Zdaj, pet let po nesreči, rad hodi na sprehode s štirinožnim prijateljem Zakom, končuje srednjo šolo, ponovno je opravil izpit za avto. In našel je novo športno ljubezen – kolesarstvo.
Čez dva tedna ga čaka svetovno prvenstvo v parakolesarstvu v Ameriki. A meri še višje – želi si tudi na paraolimpijske igre. "Žene me družina, samo največ je pa v tej zgodbi pomagala mama, ker je delala čudeže iz mene."
