Milan Kučan nad udeležbo naših vojakov na misijah v tujini

Četudi je menil, da nauk tistega časa pove, da "obstoj, svoboda in čast niso samoumevni. Zanje se je treba boriti ... upor proti nasilju nad človekovim dostojanstvom, njegovo svobodo in častjo, pa je moralna dolžnost človeka in naroda", je nekdanji predsednik namreč očitno ocenil, da Slovenija danes varnostno-strateških odločitev ne sprejema suvereno. "Suverenost nacije pomeni, da je država sposobna samostojnega premisleka o svojih nacionalnih interesih in odgovornega odločanja o njih. Tudi odločanja o danes zelo izpostavljenem vprašanju varnosti in dejavnikih, ki jo ogrožajo. Svet ostaja medsebojno povezan in soodvisen. Nihče tega ne more spregledovati. V skupnem iskanju varnosti vanj vsakdo vstopa s svojim jasno prepoznavnim interesom in sposobnostjo, da ga uveljavlja. Ne na račun drugih. A tudi ne s slepim podrejanjem drugim, večjim in domnevno močnejšim v mednarodnih povezavah. To seveda zahteva dobro poznavanje argumentov in interesov, ki so lahko skupni. Zahteva pa tudi pogum. Slednjega nam očitno večkrat manjka. Tudi ko se zdi, da nam drugi določajo sovražnike, ki domnevno ogrožajo našo varnost."

Nekdanji predsednik gre pri sklepanju, da današnje odločitve niso namenjene "branjenju človeške civilizacije pred barbarstvom", še dlje, ko meni, da: "Slovenske vojake pošiljamo na tamkajšnje meje, brez demokratičnega odločanja o tem, mimo javnosti in brez védenja, ali ni to v resnici le služenje geopolitičnim interesom velikih sil v njihovem spopadanju za prevlado na prostoru, na katerem živimo."  

Kučan je sicer ocenil, da je "na preizkušnji je ureditev sveta", ki je bila zgrajena na tragičnih izkušnjah velike morije med drugo svetovno vojno. Zarohnel je nad oboroževalno tekmo in sankcijami "tistim, ki bi se s svojimi suverenimi odločitvami pregrešili zoper interese mednarodnega kapitala in orožarskih korporacij, ki trgujejo s smrtjo."

Kako pa naj se svet sicer zoperstavi pojavom kot je ruska invazija na Ukrajino, ki se je končala s še vedno nerazrešenim vprašanjem Krima, in bi se, če bi jo svet le nemo spremljal, najbrž nadaljevala še drugje v regiji, pa nekdanji predsednik ni pojasnil. Niti, kako naj svet sicer reagira na kriznih žariščih kot so Sirija in podobna, kjer se je s posredovanji ob izbruhih konfliktov vsaj skušalo zaščititi ljudi pred "barbarstvom vojne" - če ne drugega zato, da se prepreči širše razlivanje konflikta.

Kučan sicer meni, da je vojna poraz politike. Da pa se vojne začnejo z besedo: "Z besedami sovraštva. Sovražni govor, ki je porastu tudi v Sloveniji, ogroža mir. Besedam namreč kmalu sledijo tudi dejanja."

Poudaril je, da je odpor proti sovraštvu potreben pogum: "Izgovori za molk ob izrazitih manifestacija sovraštva, rasizma, prostaških laži in žalitev dostojanstva ljudi, niso nič drugega kot beg pred odgovornostjo in strahopetno umikanje pred tistimi, ki so v Sloveniji izbrali sovražni govor in zastraševanje kot sredstvo svojega pohoda na oblast." In v tem smislu pričakuje tudi ukrepanje ustanov: "Potrebno bi bilo končati sprenevedavo pristajanje na očitne primere sovražnega govora, rasizma in nestrpnosti z izgovorom, češ da bi ukrepanje pomenilo nedopusten poseg v svobodo govora in vračaje v nekdanji čas. Nasprotno! Prav zaradi obrambe svobode govora vseh nas je treba ukrepati. Kajti nič te svobode ne spodjeda bolj kot prav sovražni govor, ki posamezniku ali različnim skupinam ljudi odreka svobodo in dostojanstvo."

Kučan velik del odgovornosti za prihodnost pripisuje času, ko "prihajajo novi rodovi, ki niso obremenjeni s preteklostjo, pač pa z lastnimi velikimi dilemami in odgovornostmi. Ti jo bodo zmogli sprejeti takšno, kot se je zgodila: kot zgodovino z dobrimi, svetlimi, ter slabimi, temnimi platmi. In z naukom, ki ga ponuja."

Očitno nekaj, česar aktualne generacije niso želele ali niso zmogle, če se namesto "s svetlimi, temnimi platmi in naukom", še vedno ukvarjamo z ideološkimi interpretacijami zgodovine, prikladnimi eni ali drugi strani, ki je na tej osnovi zgradila politični kapital. Tako se tudi slavnostni govornik danes ni mogel vzdržati bodice, da "pravih odločitev" tistega časa "ne zmanjšuje neljuba resnica, da se je del takratnih slovenskih političnih in cerkvenih voditeljev odločil drugače in se postavil na napačno stran zgodovine". Pa čeprav podkrepljena ideološka razhajanja ne pripomorejo k želenemu nauku njegovega govora o "pravih odločitvah in svobodi". Kot k temu ne pripomore demagoško in populistično poveličevanje "ene resnice", ampak kvečjemu poziv k dialogu. Več kot vprašljiva so tudi namigovanja, da strateško iskanje zavezništev z družbami, ki delijo naše vrednote, v globaliziranem svetu pomeni odrekanje suverenosti.