G. Kučan, kako ocenjujete letake, ki so jih našli na Ravnah? Ali nestrpnost v Sloveniji narašča?
Ti pojavi so seveda zaskrbljujoči, čeprav sem trdno prepričan, da ne izražajo večinskega razpoloženja državljanov naše države in da tudi ne izražajo demokratičnega bistva te države. Ampak, kot rečeno, so zaskrbljujoči. Do pojavov in izbruhov takšne nestrpnosti prihaja povsod, pri nas in tudi drugje. Vendar to ni najbolj zaskrbljujoče. Zaskrbljujoče je, kako se na to odziva javnost, kako se na to odzivajo mediji, kako se na to odzivajo država in državne institucije. Moje prepričanje je, da se je na vsak pojav nestrpnosti treba odzvati takoj. Ker, če kje velja slovenski pregovor, kdor seje veter žanje vihar, velja tukaj in treba je vedeti, da so besed včasih enake orožju ali pa delujejo še hujše.
Tisto, kar je po moje prav tako zaskrbljujoče, je, če ti pojavi nestrpnosti najdejo svoje oporišče ali pa so celo spodbujeni s stališči politikov posameznih strank. Če se takšna stališča slišijo celo v parlamentu, v tej najbolj demokratični tribuni. Če se jih spodbuja z manipuliranjem, z izmikanjem odločitvi ustavnega sodišča, s populizmi. Še posebej, če gre tu za stališča politikov tistih strank, ki sebe imenujejo demokratične in evropske. Kajti treba je vedeti, da je ta združena Evropa zgrajena na načelih solidarnosti, na načelu tolerantnosti in na načelu dialoškosti. To pa so vrednote na katerih je zgrajena tudi Slovenija. Vrednote, s katerimi se je Slovenija tako zelo razlikovala ob svojem nastanku od tako imenovanega Balkana, s katerega smo takrat bežali, od nasilja in prelivanja krvi v drugih delih nekdanje Jugoslavije.
Prav tako je treba vedeti, da kdor ni sposoben živeti z razlikami pri sebi doma, z notranjimi razlikami, tisti seveda ni sposoben živeti tudi z razlikami navzven, z razlikami, ki nas čakajo v Evropski uniji, z razlikami, ki nas čakajo v globalni človeški družbi. In to je po mojem mnenju tisto, na kar bi morali biti pozorni in zaradi česar bi bilo treba na vse te pojave, tudi na letak, ki se je pojavil na Koroškem, reagirati. Reagirati tako, da ne da bi s tem delali posebno pomembne tiste nesrečneže, ki so pač avtorji in, po mojem mnenju, zmanipulirani s tem plakatom.
Ali je glede na zadnje dogodke že prepozno? Je Slovenija že v nekakšni spirali nestrpnosti?
Ne. Mislim, da bi bilo to pretirano reči, kot bi bilo na drugi strani seveda kratkovidno podcenjevati te pojave. Po mojem mnenju gre za trdno demokratično opredeljeno večino v Sloveniji, ki pa se mora zbuditi in se mora zavedati, da je večina tista, ki mora zagotavljati varstvo manjšinam in pripadnikom manjšin z njihovimi pravicami. Bodisi da gre za tiste, ki so drugačni po svoji veroizpovedi, po svoji nacionalni pripadnosti, po svoji rasi in tako naprej. To je danes temeljni pogoj sožitja v človeški družbi nasploh in tu se izraža tisto zlato pravilo sobivanja v človeški družbi nasploh.
Kako po vašem mnenju doseči soglasje pri temah kot so izbrisani in džamija?
Popolnega soglasja se pri takšnih temah ne da doseči. Seveda pa je mogoče veliko storiti, da bi se odstranila tista nestrpnost, ki je pogojena z manipuliranjem z dejstvi. To pa je seveda velika naloga politike. Ljudem je treba pojasniti, za kaj gre. Recimo, pri izbrisanih je treba povedati, da je krivica, ki je bila storjena s tem izbrisom, krivica, ki jo je treba popraviti vsakemu posamezniku, če mu je bila storjena. In da poprava te krivice avtomatično za sabo ne potegne odškodnine. Tu se mi zdi, da je pač največja manipulacija.
Glede islamskega verskega centra v Ljubljani je prav tako treba povedati za kaj gre: ločiti razpravo o pravici do zgraditve tega objekta od njegove velikosti, arhitektonske podobe, vključevanja v okolje in tako naprej. To je pač naloga politike. Politika, ki je odgovorna, se mora pravočasno zavedati, kam vodijo krive poti. Ponuditi mora svojo interpretacijo in zanjo potem tudi prevzeti odgovornost.