Ob razglasitvi neodvisnosti ste dejali, da je to dan, ko so dovoljene sanje. So se danes vaše sanje - in sanje slovenskega naroda - uresničile oziroma znova uresničile?
Gotovo je del sanj uresničen, ne le mojih in slovenskih, mislim, da tudi del evropskih sanj. To je velik dogodek za Evropo in za nas. Gre za zmago evropske ideje, kar je zelo pomembno prav zdaj, ko izgleda, da je Evropa zaradi iraške krize usodno in za dolgo časa razdeljena. Pomembno je, da je današnji dogodek potrditev pravilnosti slovenskih odločitev; torej takrat, ko smo se odločali za svojo državo, in ko smo se odločali, kam se želimo v mednarodnem prostoru umestiti. To je potrditev plebiscitne želje in pričakovanja državljank in državljanov Slovenije, ki so s takratno soodločitvijo zavezali takratne upravljalce države, ne glede na to, v kakšnih koalicijskih povezavah so bili, in nihče ni od tega mogel in ni smel odstopiti. Če se lahko tako reče, je to zasluga te volje, ki je svojo potrditev dobila na referendumu. Pomembno pa je tudi, da je Slovenija dobila veliko priložnost, da odgovornost zase laže nosimo skupaj z drugimi, priložnost, da vplivamo tudi na podobo prihodnje Evrope in hkrati tudi odgovornost, da se ne izmikamo odgovornosti niti zase niti za Evropo in odgovornost, da skupaj z drugimi Evropejci iščemo odgovore na izzive, pred katerimi je ves svet. Prav v zadnjem času pa se je pokazalo, da so ti izzivi hudo veliki.
Tik pred podpisom pristopne pogodbe je bilo v zakulisju slovenske politike veliko govora tudi o tem, kdo ima zasluge za ta dosežek. To se je nenazadnje pokazalo tudi v tem, kdo naj podpiše pristopno pogodbo, in kdo naj bo glavni govornik na slovesnosti v Atenah. Kako vi, kot eden ključnih nosilcev procesa vstopanja v Unijo, gledate na takšne spore?
Ta dosežek je dosežek slovenskega naroda in vseh tistih, ki so od vsega začetka oblikovali ta politični program, od majniške deklaracije preko plebiscita o samostojni državi pa vse do nedavnih dveh referendumov. To je tako pomemben in velik dogodek, da ga z domačimi razprtijami ne bi smeli umazati, zato mislim, da je tudi odveč, da bi to kakorkoli komentiral.
Kaj lahko Slovenci pričakujemo od Evropske unije? Kaj bo, po vaši oceni, najpomembnejša sprememba, ki nam jo bo maja prihodnje leto prineslo polnopravno članstvo?
Najpomembnejša bo sprememba v miselnosti. Mogli se bomo navaditi, da bo notranja politika, se pravi odločanje o stvareh, ki neposredno vplivajo na naše življenje, tudi vse tisto, o čemer se bo odločalo v Bruslju, kjer teče odločanje na podlagi skupnega spoznanja, da nacionalne države del svojih suverenih funkcij zaradi interesov skupnega življenja, zaradi interesov vpliva Evrope na to, kar se v svetu dogaja, skupaj z EU uresničujejo preko skupnih organov v Bruslju. Tu gre za nekaj podobnega, kar smo želeli v nekdanji Jugoslaviji, pa žal nismo uspeli uresničiti. Če bomo to sprejeli in se na to navadili, ostane drugi del tega pričakovanja in sprememb, da s tem, ko bomo postali člani Evropske unije, odgovornosti za to, kar se dogaja pri nas doma, ne bomo mogli prenesti na nikogar. To samo izostruje našo odgovornost in nam hkrati nalaga odgovornost za aktivno sodelovaje pri vsem, kar bo bistveno zadevalo evropsko prihodnost. Od zdaj naprej po mojem ni več treba razmišljati o tem, da želimo priti v EU in v transatlantsko zavezništvo, ampak, kako bomo znotraj tega aktivno živeli, kako bomo znali uporabljati mehanizme, vzvode odločanja, uresničevanje interesov, in kako bomo znali pokazati solidarnost, ki znotraj takšne skupnosti mora obstajati, če seveda želimo, da bodo drugi solidarni z nami, ko bo šlo za naše interese.