Ministrica, ki se ji je uspelo v slabe pol leta zameriti čisto vsem

Stanka Setnikar Cankar po polovici leta zapušča ministrstvo za izobraževanje. Je prva ministrica, ki predčasno zaključuje svoj mandat v vladi Mira Cerarja. S svojimi ukrepi in izjavami je poskrbela, da je ministrstvo za izobraževanje postalo najbolj osovraženo ministrstvo, ministrica pa tarča nenehnih očitkov. To je tudi večkrat poudarila.

V šestih mesecih se je zamerila osnovnošolskim in visokošolskim učiteljem, sindikatu ter širši javnosti. Največ (upravičene) kritike je bila deležna, ko je v začetku leta sporočila, da ministrstvo začasno ukinja plačevanje dodatne učne pomoči. Nejevolja se je samo še stopnjevala, ko je kar na tiskovni konferenci obelodanila, da nabor varčevalnih ukrepov v šolstvu širi še na interesne dejavnosti, šolo v naravi in plačevanje glasbenih šol. Na pozive, da naj vendarle pojasni predvidene ukrepe, se ministrica ni odzivala, kljub temu da gre za varčevanje na najšibkejših.

Zamerila se je rektorjem, sindikatom, študentom in dijakom, ko je obelodanila zmanjševanje sredstev visokemu šolstvu in znanosti. Prioritetno se je lotila novega zakona o visokem šolstvu, za katerega se vsi strinjajo, da je nujen, a je po več neuspešnih poskusih njenih predhodnikov ostal v predalih ministrstva. Ministrica se je odločila, da bo pripravila nov koncepta zakona, v postopku pa je razjezila študente, sindikate in druge deležnike, ki so ji očitali, da jih ni vključila v pripravo izhodišč.

V ZL so do dela ministrice zelo kritični in opozarjajo, da so bili njeni rezi najgloblji ravno v visokem šolstvu, ki zaradi vseh finančnih udarcev niha na robu preživetja. Prav tako navajajo, da je ministrica posegla v sredstva za učno pomoč, sredstva za znanost in raziskovanje ter sredstva za mlade raziskovalce.

Na Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS), kjer so prepričani, da vzroki za odstop ministrice izhajajo predvsem iz njenega slabega dela ter nesodelovanja z deležniki v izobraževanju, so zato pozdravili njen odstop. Predsednik ŠOS Žiga Šmidt opozarja, da je ministrica večino ukrepov izpeljala ali načrtovala samovoljno, brez usklajevanj s ključnimi partnerji. "Poleg tega je nadaljevala s »politiko varčevanja« v izobraževanju – no, očitno ne na svoj račun. Prav tako smo bili vsi deležniki kritični do koncepta novega visokošolskega zakona, ki bi bil prav tako še en neuspeli projekt ministrice in njene ekipe," še pravi Šmidt.

Kdo je Stanislava Setnikar Cankar?

Doktorica ekonomskih znanosti je na čelo ministrstva za izobraževanje prišla s fakultete za upravo, kjer je bila profesorica za ekonomiko javnega sektorja in nekdanja dekanja. In ravno njeno strokovno delo, za katerega je poleg plače dobivala še izdatne prihodke, je razlog, da se je odločila za odhod z ministrskega mesta.

Setnikar Cankarjeva, sicer nestrankarska kandidatka, ki pa sodi v kvoto največje vladne stranke SMC, je predvsem poznavalka terciarnega izobraževanja.

Vso svojo delovno dobo je 62-letna Setnikar Cankarjeva sicer delovala na področju izobraževanja. Ima nekaj pedagoških izkušenj s področja srednjega šolstva, kot profesorica pa je več let delovala na Visoki upravni šoli v Ljubljani, kjer je kot dekanja (1999-2005) tudi vodila projekt njenega preoblikovanja v fakulteto v okviru ljubljanske univerze. Zadnji mandat dekanje upravne fakultete je končala septembra 2013. V zvezi z njim je sama sicer izpostavila uspešno izpeljano finančno konsolidacijo fakultete, ki jo je ob sicer prevzela v nelikvidnem stanju.

Kot vizijo svojega ministrovanja je izpostavila uveljavitev mednarodno primerljivih kriterijev delovanja na vseh področjih. Zavzela se je za brezplačen študij in večjo povezanost šolstva z gospodarstvom. Poleg zakona o visokem šolstvu je kot prioriteto ob začetku mandata navedla tudi sprejem zakona o raziskovalni dejavnosti, pri čemer pa se je v zadnjem času ugibalo, ali bi veljalo oba zakona celo združiti v enega.

Setnikar Cankarjeva na sedmem mestu med rekorderji po kratkotrajnosti mandatov

Stanka Setnikar Cankar se je s svojim odstopom pridružila nekaterim bivšim ministrom, ki so s svoje funkcije odstopili predčasno. Najkrajši ministrski mandat je opravljal Igor Maher, ki je na mestu ministra za infrastrukturo zdržal le dva delovna dneva. Maher je za ministra prisegel 20. marca 2013.

Drugi na seznamu je Janez Kopač, ki je funkcijo finančnega ministra opravljal od 14. maja 1992 do 10. junija 1992 oziroma slab mesec. Bivša ministrica za zdravje Alenka Trop Skaza je svojo funkcijo opravljala od 25. februarja 2014 do 25. marca 2014, bivši minister za gospodarstvo Jožef Petrovič pa od 17. septembra 2014 do 17. oktobra 2014, torej prav tako mesec dni.

Jože Damijan je funkcijo ministra brez listnice, pristojnega za razvoj, opravljal od 20. decembra 2005 do 21. marca 2006, kar je tri mesece. Bivša ministrica za lokalno samoupravo in regionalni razvoj Duša Trobec Bučan je ministrstvo vodila med 11. januarjem 2011 in 18. aprilom 2011, torej nekaj dni več kot tri mesece.

Setnikar Cankarjeva je zasedla sedmo mesto med ministri z najkrajšimi mandati. Ministrski položaj je zasedla 18. septembra 2014, svoj odstop pa ponudila 6. marca 2015, torej slabega pol leta kasneje. Za njo je na seznamu še Zoran Thaler, ki je bil v svojem drugem mandatu minister za zunanje zadeve od 27. februarja 1997 do 25. septembra 1997 oziroma malo manj kot sedem mesecev.