Z ministrstva so sporočili, da se zavedajo vseh izzivov naslavljanja problematike absentizma tako v zdravstvenem sistemu kot v širšem družbenem pogledu. Poročilo zato sprejemajo kot konstruktivno argumentacijo pri naslavljanju teh izzivov.
"Od začetka revizije je ministrstvo izvedlo že kar nekaj aktivnosti za izboljšanje stanja na tem področju. Nekaj ukrepov je zajetih tudi v interventnem zakonu, ki je trenutno v postopku sprejemanja. Zagotovo pa delo na področju absentizma ni zastalo," so zapisali v odzivu na revizijo. Dodali so, da bodo v sodelovanju z vsemi, ki jih problematika zadeva, pripravljali nadaljnje ukrepe, s katerimi sledijo tudi zahtevam in priporočilom računskega sodišča.
Kot so v povzetku revizije zapisali na računskem sodišču, je Slovenija v letu 2020 razpolagala le z delnimi strateškimi usmeritvami za obvladovanje bolniškega staleža.
Hkrati so poudarili, da je za učinkovito obvladovanje dolgotrajnega bolniškega staleža treba zagotoviti ustrezne podatke in analize. Ministrstvo je leta 2020 s sklenitvijo pogodbe o financiranju dejavnosti z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje zagotovilo zbiranje in analiziranje podatkov o zdravju in zdravstvenem varstvu. Vendar podatki in analize, s katerimi je država razpolagala na podlagi te pogodbe, prikazujejo zgolj zdravstveno stanje državljanov z vidika bolniškega staleža kot celote, ne zagotavljajo pa podatkov o dolgotrajnem bolniškem staležu, so opozorili na računskem sodišču.
"Ministrstvo zato v obdobju, na katero se nanaša revizija, ni zagotovilo, da bi na ravni države razpolagali z vsemi ustreznimi podatki in analizami, s pomočjo katerih bi lahko ugotavljali najpogostejše okoliščine dolgotrajnega bolniškega staleža in značilnosti dolgotrajno odsotnega posameznika ter vpliv višine in trajanja nadomestila plače za začasno zadržanost od dela na obseg dolgotrajnega bolniškega staleža," so navedli.
Kot ugotavljajo, ministrstvo tudi ni zagotovilo analiz, s katerimi bi prepoznalo obstoj in razloge odvisnosti trajanja bolniškega staleža od (ne)dosegljivosti zdravstvenih storitev in posledično ni izvedlo aktivnosti, ki bi vplivale na zmanjšanje obsega dolgotrajnega bolniškega staleža, če je ta posledica daljših čakalnih dob za posamezne zdravstvene storitve.
Pri tem pa na ravni države niti ni zagotovilo podatkov o tem, ali so čakajoči na specialistične preglede in na operacijske posege oziroma druge vrste diagnostičnih postopkov oziroma terapij, za katere je treba čakati nad dopustno čakalno dobo, v bolniškem staležu ali ne.
Ministrstvo ni zagotovilo niti spremljalo podatkov o pogostosti odločanja zdravnikov o delazmožnosti zavarovancev, s čimer bi lahko ocenilo potrebo po usmeritvah z namenom optimizacije časovne dinamike (ponovne) presoje delazmožnosti zavarovancev, predvsem tudi glede na posamezno diagnozo. Ministrstvo tudi ni proučilo potrebe po določitvi časovnega intervala, po preteku katerega bi zdravnik opravil presojo o tem, ali je sploh pričakovati izboljšanje zdravstvenega stanja, ki bo omogočilo povrnitev zavarovančeve delovne zmožnosti, ali pa je zavarovanca smiselno napotiti na invalidsko komisijo
V obstoječi ureditvi rehabilitacija in prizadevanja za vrnitev zaposlenih na delo ne potekajo v času bolezni, temveč so zavarovanci pretežno upravičeni do rehabilitacije šele po pridobitvi statusa osebe z zmanjšano (delovno) zmožnostjo. S povezavo obstoječih pravic do medicinske in poklicne rehabilitacije bi se lahko osebo, ki je v procesu zdravljenja, že prej napotilo na poklicno rehabilitacijo, so pojasnili na računskem sodišču.
KOMENTARJI (108)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.