'Mladoletniki so preveč zaščiteni!' Župan s prstom kaže na sodstvo

Jeglič torej pravi, da policija obvladuje varnostne razmere na Dolenjskem, konkretno v Novem mestu in okolici. "Nenazadnje o tem govorijo številke. Poudaril pa bom, da gre za statistično varnost. To so podatki, ki kažejo, da je v letošnjem letu v primerjavi z enakim obdobjem prejšnjih let, število kaznivih dejanj v 30-odstotnem upadu. Deloma tudi zaradi nove zakonodaje, saj so nekatera dejanja prešla med prekrške, a vseeno. Pomembno je pogledati strukturo kaznivih dejanj, predvsem tista, ki najbolj vplivajo na občutek varnosti prebivalcev. To so nasilna kazniva dejanja, premoženjska kriminaliteta, mladoletniška kriminaliteta in medvrstniško nasilje. Tega je manj, manj je tudi vlomov, preiskanost pa je dobra."

Ko gre za medvrstniško nasilje se je sicer pojavil posnetek brutalnega napada pred šolo. Kje so zdaj te tolpe mladih? "Najprej je treba povedati, da gre za primer iz lanskega leta. Policija je bila s primerom seznanjena in je zaznala kaznivo dejanje. Težko pa govorimo o tolpah. Šlo je za mladoletnike oziroma otroke, zato je bila tudi komunikacija z javnostjo omejena," zatrjuje Jeglič.

Pravi, da javnost ni bila obveščena tudi zaradi interesa preiskave ter da, ko gre za ta primer, še vedno sodelujejo z vsemi pristojnimi deležniki.

A zakaj so ti ljudje še vedno na prostosti? "Težko govorim o tem. Verjetno tudi, ampak postopki še potekajo. Sodelujemo s tožilstvom, centri za socialno delo in izvajamo preiskave kaznivih dejanj. Zbrati je treba dokaze, da lahko konkretno govorimo o odgovornosti posameznikov," je vztrajal Jeglič.

Župan Ribnice pa s prstom kaže na ustanove. "Žal imamo v Sloveniji zakonodajo za mladoletnike zavito v celofan. Zato se potem zgodijo tudi primeri, kot je Šutarjev. Mladoletniki so preveč zaščiteni, zanje veljajo drugačna pravila tako pri tožilstvu kot na sodišču. Posledice tega pa potem gledamo vsi. Veste, ko mladoletnik stori kaznivo dejanje, njegove identitete ne smeš izpostavljati, o sodbah se skoraj nič ne govori. Po drugi strani pa institucije, ki bi morale za takšne posameznike poskrbeti – prevzgojni domovi in podobno – pogosto ne opravijo svojega dela."

Izpostavlja lasten primer, ko je bil žrtev napada. "Mladoletnik, ki me je napadel, dobil 80 ur družbenokoristnega dela."

Meni sicer, da slovenska policija v bistvu odpravlja posledice, ne pa vzrokov. "Težava je v tem, da nekatere institucije v državi ne delujejo tako, kot bi morale, in da imamo zakonodajo, kakršno imamo. Tukaj bi s prstom pokazal predvsem na tožilstvo in sodstvo. Ko prideš kot oškodovanec na sodišče in te začnejo spraševati, kako si se počutil, ali si bil res ogrožen in podobno, se človek vpraša, kdo je sploh krivec."

Domačini nam v redakcijo tudi skoraj vsakodnevno sporočajo, da so priča streljanju, da kličejo policijo, pa se po njihovih besedah nič ne zgodi. "Prijave niso vsakodnevne, nekaj pa jih je, tega ne morem zanikati. Večinoma prihajajo od okoliških prebivalcev. Je pa treba povedati, da ni vsako pokanje tudi streljanje s pravim ilegalnim orožjem. Pogosto gre za uporabo plinskih pištol ali drugih podobnih sredstev, ki so v prosti prodaji. Dejstvo pa je, da policija pri vsakem takem dogodku ukrepa z največjo možno resnostjo – od identifikacije storilcev in kraja dogodka do nadaljnje preiskave in zbiranja dokazov, da lahko orožje tudi zasežemo," odgovarja Jeglič.

Pogorelc se s tem ne strinja. "Ker v Sloveniji točno vemo, kdaj je pokanje dovoljeno – to je v času novoletnih praznikov in v točno določenem terminu. Ljudje, ki prijavljajo pokanje, pa nismo strokovnjaki za orožje, ampak laiki. In vsak pok človeku vzbudi občutek nevarnosti oziroma nek signal ogroženosti. Zato bi se morala zadeva spremeniti. Res je, kot je dejal direktor, da policija beleži upad prijav, ampak po mojem mnenju tudi zato, ker ljudje enostavno ne verjamejo več, da bo na koncu prišlo do kakšnega epiloga oziroma ukrepanja."

Jeglič je sicer zagotovil, da v Novem mestu ogromno pozornosti namenjajo komunikaciji s prebivalci, civilnimi iniciativami, lokalno skupnostjo, krajevnimi skupnostmi in posamezniki, predvsem na območjih, kjer je več deviantnih pojavov.

Na območju pa odmeva tudi kazen za napadalca na Aleša Šutarja - šest let in devet mesecev zapora. "Jaz sem enostavno zgrožen," pravi župan. "Tukaj smo izgubili človeka. Družina je izgubila svojega člana, izgubila je prihodek in življenje te družine je praktično uničeno. Če pa pogledamo prakso pri nas – ko je nekdo obsojen na šest ali sedem let zapora in potem pokaže nekaj "lepega vedenja", se kazen pogosto še skrajša. Zato absolutno obsojam takšne razmere in še enkrat apeliram na tožilstvo in sodstvo, da nimata realne predstave o posledicah takšnih dejanj. Po šestih letih se takšen storilec ne bo bistveno spremenil."

In zakaj javnost ne sme izvedeti rezultatov oziroma ugotovitev izrednega nadzora v primeru Šutar? "Izredni nadzor in ugotovitve nadzora imajo določeno stopnjo tajnosti. O tem, kaj se lahko razkrije javnosti, odločajo pristojni organi, konec koncev tudi informacijski pooblaščenec," pravi Jeglič. Pogorelc pa pravi, da se "absolutno ne strinja" s tem, da to ni javno.