Tako opravljen je potem dal tudi intervju za BBC. Zgledal je kot človek, s katerim se ni šaliti, stalno pripravljen na akcijo, stalno pripravljen, da tudi nanj letijo ruski izstrelki. Malo sem razmišljala tudi o tem, kakšni bi bili odzivi stroge javnosti, če bi se takole, na ugledni svetovni televiziji, ne čisto po ustaljenih konvencijah urejena, pojavila ženska premierka. Ampak to je že druga zgodba.
Obisk premierjev treh držav, Slovenije, Poljske in Češke, v Ukrajini je bil vsekakor novica, o kateri so poročali vsi mediji. Nenazadnje je tako tudi, ko recimo udari cunami. Tudi vsi poročajo.
Kot gesto je takšen obisk vsekakor za pohvaliti. Kar zelo moti, pa so celoten kontekst in predzgodbe.
Za ravno tako grozljive vojne, razdejanje, mrtve otroke, ki tudi niso tako zelo zelo daleč stran od nas, na primer v Siriji, se doslej ni nihče zmenil.
Nasprotno, prav te tri države, katerih voditelji so šli v Ukrajino, so se na vse možne načine otepale beguncev, tudi otrok, ki se jih v takšnih zgodbah vedno znova izpostavlja.
Lahko bi našteli še Madžarsko, toda Orban, ki ga tudi čakajo volitve, stavi na drugega predvolilnega konja. Morda bi bilo tudi malo nerodno, če bi glavni Putinov zaveznik šel v Ukrajino podpirat Zelenskega. Lahko bi se mu zgodilo kaj podobnega kot Salviniju.
Orban volivce trenutno lovi s pravo družino, očetom, materjo, podpihuje sovraštvo do istospolnih itd. Njegovega tesnega sodelavca, ki je z golo zadnjico skozi okno bežal z gejevske zabave, so vneti Orbanovi volivci že zdavnaj pozabili.
Zbujanje sovraštva do nepravih beguncev pa je skupno vsem.
"Amir je prestrašeno zrl v ekstatične zenice. Zrl je v oči otroka, opitega od moči. »This is Europe!« mu je poveljnik zakričal v obraz in mu glavo treščil ob tla. Amirju je skeleče hrustnilo v nosu. V temi ga je zlato preblisnila bolečina. Na ustnicah je čutil kri. Mešala se je s priokusom prsti, v katero je potopil zobe."
To je odlomek iz knjige češkega pisatelja Mareka Šindelke, Utrujenost materiala. Odlomek je samo ena izmed številnih grozljivih in pretresljivih scen, ki jih doživlja glavni junak, 16-letni fant iz popolnoma razdejanega mesta v Siriji, na begu nekje v Evropi. Prav zanimivo bi bilo videti, kakšni bi bili odzivi podobno starih otrok pri nas, če bi to, po marsičem izjemno, knjigo uvrstili med tiste, ki jih berejo ali vsaj priporočajo v šoli.
Je tem trem voditeljem v resnici kaj bolj mar za ukrajinske otroke, kot jim je bilo za sirske, afganistanske? Ali pa so le bolj fotogenični in sprejemljivi?
Odločna vojaška drža voditelja pa izjemno primerna slika za čas pred volitvami.
Je pa še en vidik.
Profesorica z ameriške univerze Columbia Katharina Pistor v članku, objavljenem v Večeru, povzame del vzrokov in genezo tega, kar gledamo zdaj. Precej pred to vojno je o tem v svoji knjigi Doktrina šoka pisala že Naomi Klein.
Rusija ni nikoli zares dobila priložnosti, da bi postala demokracija, pravi. Po zlomu Sovjetske zveze so ameriški svetovalci ruske voditelje prepričali, naj se raje osredotočijo na gospodarske reforme, šok terapijo, liberalizacijo cen, privatizacijo vsega in potisnejo demokracijo na stranski tir. Putin jo je samo do konca pokopal, ko je prišel čas za to.
Kaj je danes Rusija? Po eni strani izjemno razkošno življenje peščice izbranih, vodenje, ki ga poganjajo razne zarote in vedno večji vpliv pravoslavne cerkve. Poglavar ruske pravoslavne cerkve je potem, ko je za napad na Ukrajino okrivil liberalne vrednote, posebej gej parade, krvoločno zahteval še ostrejše napade.
Rusija tako nekako vse bolj spominja na Rusijo iz še en zanimive knjige ruskega pisatelja Vladimirja Sorokina, Opričnikov dan.
"Glej, nasproti stare univerze se pripravljajo, da bodo nekoga prešibali. Zanimivo. Zavrem, zavijem tja. Na tem kraju običajno mikastijo inteligenco. Na Manežnem se lotevajo zemskih, na Lobnem mestu pa uradnikov … preostalo svojat pa prešibajo na Smolenskem trgu, Miuskem, na tržnici v Jasenjem."
Distopična podoba Rusije leta 2028, ko vladata pravoslavje in tradicija, futuristična tehnologija pa se staplja z načini mučenja Ivana Groznega.
Kar je še moteče pri obisku v Ukrajini, je, da so kar naenkrat odkrili vrednote liberalne demokracije, pa tudi duha sodelovanja in evropske vrednote, vse to torej, kar so vsak v svoji državi na številne načine zavračali in postavljali pod vprašaj in se v tem ne razlikujejo tako zelo od Putina.
In za demokracijo gre vedno mukotrpno, dolgočasno ohranjanje, v nekaterih primerih celo restavracijo demokratičnih načel. Za enakopravno obravnavo vseh, pravih in »nepravih«.
Na akcijo pripravljena oprava nas zato ne bi smela preslepiti.
*To je Evropa!
KOMENTARJI (1966)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.