'Klic zemlje je bil močan'

Tja je prišla kot študentka in ostala, med drugim tudi zato, ker je takrat s svojo štipendijo v Berlinu lahko preživela, v Ljubljani pa ne. Da je danes tudi Berlin dražji in tudi tam se kaže, pripoveduje, pohlep po dobrih lokacijah, kjer rastejo draga, večini nedostopna stanovanja.    

Pripovedovala nam je tudi, kako se čuti vzpon skrajne desnice in kje vidi razloge za to.

Glavna tema pogovora pa kmetovanje. Začeli sva s tem, kako želi biti poimenovana, kmetovalka ali kmetica, z besedo torej, ki ima lahko še vedno slabšalni pomen.  Pojasni, zakaj ji je bližji naziv kmetica.

Kmetijo je prevzela, ko je bila stara 33 let. Ne od staršev, ki niso bili kmetje, ampak od dedka in babice. In potem dolgo razmišljala o tej svoji odločitvi. Tudi tako, da je to prelila v knjige. O tem, kako je bilo sedem let na majhnem biodinamičnem posestvu kmetici, ki se ni pripravljena predati. O sedmih začetkih in sedmih koncih sezon na majhni kmetiji, ki lahko človeka skoraj ubije, nagradi, strezni in nauči ponižnosti.    

In kako poteka njen dan? Najprej pogledaš, kakšno bo vreme, pravi.

"V sedmih letih kmetovanja so postale posledice podnebnih sprememb namreč boleče očitne: en dan se zaradi dolgotrajne suše podirajo nekoč mogočna drevesa, naslednji dan se tvoja klet zaradi poplav spremeni v močvirje. Zdi se, da je narava podivjala; ne drži se več nobenih pravil."  

In prav kmetje so največje žrtve klimatskih sprememb, občutijo jih na svoji koži, večina se tega tudi zaveda, čeprav bodo naredili prav vse proti okoljskim ukrepom, se pravi proti sebi.  

V Evropski uniji gre ogromno denarja prav za kmetijstvo. Način razdeljevanja pa še vedno nagrajuje velike industrijske agro biznise. Vsak dan zato propade na stotine manjših kmetij.  

Sistem kmetijskih subvencij pravi: Kmet je dolžan obdelovati njive na način, ki sledi razmeram na globalnem prehrambnem trgu. Razmere na globalnem prehrambnem trgu zahtevajo nizke cene, stalno prisotnost in najvišjo možno produkcijo.  

Orodja zahtevajo nafto, mehaniko, zavarovanja itd.  

Koncerni, proizvajalci pesticidov, gnojil in mehanizacije kmete prepričujejo, da gre samo tako. In da tudi ni neposrednih nevarnosti, če bodo le naredili vse prav. Pa vendarle, pripoveduje Krambergerjeva, v Franciji so pred časom kot poklicno bolezen, ki prizadene v večji meri prav kmete, med drugim dodali Parkinsonovo bolezen. Poleg različnih oblik raka. In vendar so prav francoski kmetje najbolj glasno protestirali, ko so jim želeli omejiti uporabo enega bolj strupenih pesticidov.  

Kmete v bolj intenzivno industrijsko pridelavo prepričujejo tudi politiki, največ z desnice, ki veliko govorijo, da se lahko samo na ta način zagotovita  dobrobit kmeta in prehranska varnost. Nič pa na primer o tem, da na to  prehransko varnost v veliki meri vplivajo veliki trgovci s kmetijskimi surovinami, ki so denimo v obdobju od 2021 do konca preteklega leta, ko so cene hrane šle gor in je bilo vedno več lačnih, dobičke skoraj potrojili.  

Škoda pravi, da levi politični pol tako zanemarja položaj kmetov. To izrablja desnica, ampak, še doda, ti politiki vsaj poznajo imena pesticidov in kmetje jih poslušajo, saj na nek način govorijo njihov jezik.  

Kako so jo in jo gledajo sosedje, ki, kot nekje opiše, v bližnjem potoku izpirajo cisterne, kjer je bila prej gnojevka, polja pa zalivajo s pesticidi?  

Pomembne lastnosti njenega kmetovanja in kmetovanja podobnih biodinamičnih kmetij v Sloveniji, ki jih je kar nekaj, so gotovo raznovrstnost pridelkov in samozadostnost, da se porabi večino pridelanega tudi doma. Stare modrosti, ki se jih je naučila, ko je kot otrok živela pri starih starših, so dragocene, jih pa je treba nadgrajevati z znanostjo, ki seveda obstaja. Ekološki kmetje, na primer iz Kanade, Avstrije in od drugod, so lahko že pravi svetovni pop zvezdniki, hodijo po svetu in predavajo o tem, kako pridelovati na zdrav in predvsem na način, ki bo veliko lažje kljuboval okoljskim spremembam.  

Kmetije, ki delujejo na ta način, so namreč veliko bolj odporne in ko na koncu potegneš črto, dajejo tudi večji donos, več pridelaš kot na kmetijah, ki menijo, da brez posipanja s pesticidi, brez težke mehanizacije ne gre.    

V Sloveniji je veliko dobrih praks in tudi Slovenci so tukaj pogosto vzor drugim. Količina ne bo nikoli naša prednost, lahko pa to postane kakovost, pravi.  Mladi se vseh teh stvari zavedajo, jih pa ni veliko, ki bi se tako kot pred časom Nataša Kramberger odločili, da gredo v to zahtevno izbiro. Tudi zato, ker je to izbira težkega življenja, brez dopusta, pogosto v okolju s pomanjkljivo infrastrukturo, pomanjkljivimi javnimi storitvami in subvencijami, ki so še vedno veliko premalo obrnjene proti kmetom in kmeticam, ki so spoznali, kot pravi Nataša Kramberger, da je nepotrebno biti pametnejši od narave.