Na dan snemanja se z Anžetom dobiva v Plečnikovem podhodu, pri Vincencijevi zvezi dobrote. Na prvi pogled nekoliko zadržan mlad moški me vljudno pozdravi in močno stisne roko. Začneva se pogovarjati, jaz pa se sprašujem, kot verjetno marsikdo ob srečanju z brezdomcem: kako je pristal na cesti?
"Sem normalno odraščal. Dokončal sem srednjo šolo, skoraj dokončal tudi višjo. Potem po končanem šolanju sem začel delati in takrat so se potem začele težave in sem nekako pristal v dveh mesecih iz vsega, kar ima lahko človek, na nič," pripoveduje.
Zaradi odvisnosti je izgubil vse. Zgodba, ki je na ljubljanskih ulicah slišana pogosto. A nikakor ni edina, pravi Janja Završnik z Vincencijeve zveze dobrote. "Ne prihajajo več ljudje samo zato, ker so izgubili službo ali stanovanje. Ampak so te njihove stiske zelo dolgotrajne. Nimajo urejenih socialnih statusov, imajo dolgotrajne težave z zdravjem, najrazličnejše oblike odvisnoti ... Predvsem pa nimajo nikogar, ki bi zanje skrbel, ki bi mu bilo mar zanje oziroma ki bi enostavno takim ljudem bil blizu."
In takšnih ljudi je po opažanjih dnevnih centrov iz leta v leto več. "Mi zadnje čase podiramo rekorde, z katerimi se ni za hvalit. Namreč v naš dnevni center prihaja od 150 do 200 ljudi dnevno, zadnje čase se vrtimo bolj okoli 200 kot okoli 150," pove predsednica društva Kralji ulice Hana Košan. "Mislim, da je ta podatek kar zgovoren, da dnevno išče pomoč 200 ljudi. Te številke so zelo visoke in so se v zadnjih petih letih podvojile," doda.
Kar po podatkih letos izvedene evropske raziskave ni niti polovica vseh brezdomnih ljudi v Ljubljani. "V evropski raziskavi smo uspeli vključiti 426 oseb. Torej te osebe, ki so v tej raziskavi, so tiste, ki ali spijo na ulici ali so v nekih nekonvencionalnih prebivališčih ali pa so v zavetiščih," pojasni Košanova.
Od tega je 70 odstotkov moških in 30 odstotkov žensk, ki so v polovici primerov stari med 30 in 49 let. 15 odstotkov pa jih je mlajših od 30 let.
"Veča se število mladih, zelo so že mladi. Tudi po 18, 20 let pa so že brezdomci. Včasih celo odvisniki. Več opažam, da je žensk oziroma tudi punc na cesti. Seveda pa število brezomcev raste," opaža tudi Anže.
Razlogi so različni: v največ primerih gre za družinske težave, sledijo finančni razlogi, nasilje v družini, zdravstvene težave ter prenehanje najemnega razmerja. "Ljudje niso brezomni samo zaradi nekih osebnih okoliščin ali pa nekih akutnih, psihičnih stanj. Ampak zaradi tega, ker so mogoče izgubili slubo, v času covida smo imeli več primerov. Saj veste, kakšna je bila situacija v gostinstvu, turizmu ... So izgubili službo in niso mogli plačevati najemnine in so izgubili stteho nad glavo," pove Hana Košan. "Tudi k nam se vedno več oseb, ki živijo običajno življenje obrača in pove izgubil sem stanovanje, imam nizke dohodke, nizko plačo, stanovanje pa presega vse mojo dohodke, ki jih imam, kaj šele za življenje," doda.
Posledično se pojavlja vedno večje število oblik brezdomstva. Od tistih, ki smo jih navajeni in so nam na očeh do skritih oblik, ki pa jih je vedno več.
"Kar si ljudje najhitreje predstavljamo je, da so to ljudje, ki se zadržujejo v parkih, v podhodih, ki spijo na klopcah. Tudi teh ljudi je precej v Ljubljani. Potem so ljudje v zavetiščih, bivalnih enotah, različnih nastanitvah," našteva Janja Završnik.
Kaj pa skrite oblike? "So lahko ljudje, ki imajo stanovanje ali pa sovojo sobo ampak ne morejo reševati svojih problemov. Bodisi se znajdejo v dolgovih, bodisi ne skrbijo za svoje zdravje in tudi taki ljudje prihajajo sem po pomoč, ker jo rabijo," odgovori Završnikova. V skrite oblike brezdomstva spadajo tudi ljudje, k spijo pri prijateljih ali pa v stanovanjih, ki niso primerna za bivanje. A te stvari ostajajo skrite, tako zaradi sramu kot tudi odnosa družbe do takih ljudi.
"Ljudje so pripravljeni pomagati. In pomagajo. Ampak se pa dogaja tudi, da eden od nas naredi nekaj narobe in se potem dostikrat dogaja, da smo potem vsi isti. Meni velikokrat rečejo, joj, lej ga tega, pa kako si ti brezdomec, pa saj si prijazen pa ne izgledaš pokvarjen. Nekateri ljudje pa ne delajo teh razlik in vidijo vsakega posameznika, kakršen je," pa pravi Anže.
Ko gre po svoji poti, razmišljam o njegovih besedah – nekateri ne delajo razlik. In morda je prav to največ, kar lahko naredimo – vidimo človeka pred seboj, ne predsodkov. Med nami in klopjo v parku je včasih lahko le en napačen mesec.
