Motnja ali supermoč? Veliko več kot le navidezna neposlušnost

Pogosto jih zamenjujejo z razvajenimi otroki, ki so leni, motijo pouk in nimajo nič pozornosti. A so lahko ravno nasprotno. Govorili smo z osebami z ADHD – motnjo pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo – ki zase pravijo, da imajo lahko tudi supermoč. Zakaj? Ker so pri stvareh, ki jih res zanimajo, lahko zelo uspešni.

Pet do 10 odstotkov otrok ima ADHD – je močno deden, starši pa diagnozo pogosto dobijo šele po otroku. In takrat ugotovijo, da bi lahko bilo njihovo življenje s posebnimi tehnikami, terapijo in pomočjo – lažje.

Da ima ADHD je Petra Strašek izvedela pri 44. letih – potem ko je tudi njena hči dobila diagnozo. "Bilo je osvobajoče, ker sem končno razumela sebe in svoje življenje, svoj možgane, kako delujejo," razlaga.

Že prej je vedela, da ima slabšo pozornost – težje je opravljala vsakdanja opravila. "Začenjaš kuhati kosilo, potem se recimo spomniš: 'aha, nekaj moram odgovorit'. Potem, ko odgovarjaš, se spomniš: 'aha, tam v shrambi imamo paradižnik, bom tole dodala'," pripoveduje.

Ima dneve, ko lahko opravi vse svoje obveznosti. Potem pa pridejo prosti dnevi in težko opravi že najmanjše opravilo. "Ta občutek manjvrednosti, lenobe je lahko prisoten in nevaren, ker vodi v depresije, anksioznosti."

Kljub temu si je ustvarila uspešno kariero, a da bi si olajšala vsak dan, je zanjo pomembna organiziranost.

To učijo tudi mlajše z ADHD že v osnovni šoli – v OŠ Simona Jenka v Kranju organizirajo tudi pouk kar na kavču, imajo zen sobo za pomiranje. "Naša plezalna stena oziroma 'bolderca' – kadar želijo, se tukaj sprostijo, razmigajo. Naš slavni tobogan – včasih otroci, ko imajo med uro 'time out', se tukaj spustijo," pokaže socialna pedagoginja in ravnateljica OŠ Simona Jenka Kranj Ingrid Klemenčič.

Vrst ADHD je več, pri vsakem se lahko drugače izrazi – lahko težje sedijo, preveč govorijo, imajo slabo koncentracijo, težko sledijo navodilom. In v 70 odstotkih je deden. "Lahko sproži oziroma pride do ADHD tudi če mame v nosečnosti jemljejo razne toksine, zdravila, alkohol. Karkoli že, tudi kajenje v nosečnosti," možne vzroke našteva Klemenčičeva. 

Vpliva lahko tudi mastna prehrana med nosečnostjo in težave pri porodu. Raziskave kažejo, da je dejavnik ADHD zmanjšanje dopamina.

"Ena od stvari pri ADHD možganih je zmožnost hiperfokusa na neko temo, ki te blazno navduši in smo lahko v tem hitri, pronicljivi in inovativni," pravi Straškova.

ADHD je pogostejši pri dečkih, pri deklicah pa ga težje prepoznamo, saj pogosto prikrivajo simptome s posnemanjem okolice in zato ostanejo brez primerne diagnoze in brez ustrezne pomoči.

Ravno pot do diagnoze je lahko naporna – zdravnikov primanjkuje, čakalne vrste so dolge. In kje lahko starši in osebe z ADHD sploh poiščejo pomoč? Da bi bolje razumeli njihov svet, je oče 8-letnega dečka Aljoše, ki ima ADHD, posnel tudi film Moj svet z ADHD. Ki pa tudi razbija mite: to niso nevzgojeni otroci, to ni slaba vzgoja staršev, to so lahko zelo kreativne osebe, če jim le ponudimo možnost.

"Aljoša je poseben fant," pripoved o sinovi diagnozi začne njegov oče Kirill Karnovich-Valua.

Aljoša in njegova starša so v Slovenijo prišli iz Rusije. Potem ko je dobil diagnizo ADHD, sta starša začela iskati odgovore. "Rekel mi je: jaz sem čuden. In želel sem mu razložiti, da ni čuden. Je samo drugačen," pravi oče.

Odločil se je, da bo svojo izkušnjo prelil v film. S pomočjo domačih posnetkov in umetne inteligence je želel približati svet oseb z ADHD, pa tudi staršem sporočiti, da na tej poti niso sami. "Včasih drugačnost ne pomeni, da bi moral biti izključen ali da je s tabo kaj čudnega. Mislim, da je drugačnost včasih lahko celo nekaj kul."

Otroci z ADHD so lahko zelo živahni, svojeglavi, trmasti, polni divjih idej, se težje vklopijo v skupino. Pomagajo jim tudi v društvu Modri junaki, kjer poudarjajo, da je pomembno, da starši in učitelji razumejo vedenje otroka. "Zato da mu lahko pomagajo na področjih, kjer otrok nečesa ne zmore in da mu porežejo možnosti za razna manipulativna vedenja, neustrezna vedenja – ker bi dosegal na neustrezen način svoje lastne želene cilje," pojasnjuje Matic Novak iz društva.

Diagnozo na podlagi razgovorov in vprašalnikov sicer zdravniki postavljajo po petem letu starosti. Nekaterim so predpisana tudi zdravila, ki pomagajo pri opravilh, z njimi se tudi lažje umirijo. Novak ob tem razlaga, da se ob ukinitvi zdravil, motnja znova pokaže. "To ni magična tableta, ki bi rešila problematiko."

Zato so pomebne tehnike in vaje. V društvu staršem in učiteljem organizirajo delavnice, za otroke pa tabore, na katerih jih učijo vaj in tehnik za izboljšanje koncentracije in socialnih veščin.

"Ko na primer prestopajo z ene noge na drugo, stopijo samo na eno nogo in aktivirajo ravnotežje. Ali pa zaposijo svoje roke s kakšo žogico, s kakšnim predmetom, jim to omogoča, da lažje zdržijo," vaje opisuje Novak.

Ključno pa je, da vsak najde nekaj, kar ga zares veseli. Aljoša denimo govori rusko, angleško in slovensko. Še posebej pa zasije, ko v igricah upravlja letala.