'Možganski tumor mi je pokazal smisel življenja'

A kar bi bila za nekatere smrtna obsodba, je bil za danes 27-letnega Postojnčana zgolj signal, da je zdaj čas za boj, in kazalec, kaj vse mora v življenju spremeniti. Kot je Žan Kidrič povedal za rubriko Vaš svet v oddaji Svet na Kanalu A, je po začetnem šoku dojel, da ima dve možnosti: "Ali se poberem, sprejmem bolezen iz vsega nekaj pozitivnega izvlečem, nadaljujem, ali pa pač obstanem. In odločil sem se zelo hitro: predaja ne pride v poštev, gremo dalje." 

O smrti se sploh niso pogovarjali, niti o njej razmišljali. Slab mesec po diagnozi, aprila 2018, so ga operirali. "Tumor je bil maligen, sledilo je več kot 30 kemoterapij in prav toliko obsevanj. Že po operaciji so se mi drastično poslabšali vid, govor in motorika. Ampak nekako je še šlo. Do kemoterapij. Takrat pa sem izgubil vse. Nisem mogel hoditi, nerazumljivo sem govoril. Celo skodelice nisem mogel nesti k ustom, kavo sem pil po slamici. Čisto vse, kar zdaj znam, znam na novo," opisuje.

Velik del njegovega okrevanja je športna aktivnost, zato se dobimo v telovadnici v Postojni, ki jo obiskuje enkrat na teden. Prvo, česar se je naučil, je, da motivacija in disciplina nista eno in isto. "Saj sem imel motivacijo, držala me je tri dni, pa en teden, kdaj celo en mesec. Ampak vedno je prišel dan, ko se mi ni dalo, in sem preprosto odložil na jutri. Potem pa sem začel delati na disciplini. Zdaj vem, da moram, ni druge," nazorno pripoveduje.

Aleš Finžgar je Žanov trener že štiri leta. Poiskala ga je Žanova mama, da bi sinu po zahtevnem zdravljenju pomagal na noge. "Ko sem ga spoznal, je bil na hojici. Zasmilil se mi je, priznam, da sem dvomil v napredek, a želel sem mu pomagati, pa tudi delo z njim sem videl kov poklicni izziv," opisuje. Sestavila sta načrt vadbe s poudarkom na spodnjem delu telesa in na trupu, ki mu sledita, predvsem pa je njuno vsakotedensko druženje tudi priložnost za pogovor. "Na začetku je mislil, da bo dosegel velik napredek, če bo prišel k meni enkrat ali dvakrat na teden, a to ni dovolj. Zdaj pa je sam sebi dokazal, kako mu pomaga, če dela še sam doma. Kupil si je tekalno stezo in vsak dan, pravi, da naredi 10 kilometrov. Malo hodi dopoldan, malo popoldan in se mu na stabilnosti in moči v nogah neverjetno pozna," opisuje njun način dela.

Preden je zbolel, je bil Žan običajen najstnik, marsikdaj tudi problematičen. "Ambicije, želje so bile družba, pohajanje, pijača, prijatelji. Vse ja, samo šola, delo – ne," se spominja. In odločitev za srednjo lesarsko šolo v Postojni je bila logična posledica takega razmišljanja. "Izbral sem jo zato, ker je bila blizu in ker je bila lahka. Izbral sem šolo, kjer mi ne bo treba veliko delati in bom imel več časa za neumnosti," prizna. Danes razume, da naj bi bila šola podlaga za poklic, ki si ga želi opravljati. Obiskuje spletni program za računalniškega tehnika. "Mislim, da šolanje opravljam dokaj z lahkoto, sploh strokovne izpite, ker me zanima snov. Slovenščina, matematika, to me ne zanima preveč, ampak kar se strokovne smeri tiče, sem se pa našel," pove z zanosom. Rad bi delal kot organizator spletne trgovine, dolgoročni cilj je fakulteta računalniške smeri. "Učenje ni le šola, ni tisti list papirja. Učenje je veliko več. Učim se hoditi, delati na računalniku, nenazadnje, učim se, kako bo ta roža lepše postavljena," pokaže na okusno opremljeno dnevno sobo svojih staršev.

Skupaj s staršema in bratom živi v novi družinski hiši na podeželju blizu Postojne. Ko je bil po težkem okrevanju praktično nepokreten, je namreč stanovanje v četrtem nadstropju sredi Postojne postalo kletka in pohiteli so z gradnjo hiše, prilagojene njemu. Podpora družine mu daje krila in ne zna opisati hvaležnosti, ki jo čuti do njih. "Tudi zaradi njih je moj največji cilj postati samostojen. Dokončati šolo, najti službo, si ustvariti družino. Tako jim bom lahko najbolje poplačal vse, kar so naredili zame," razmišlja. Zaradi svojega boja z boleznijo, soočanja z okrevanjem in neverjetnega napredka, ki ga dela iz dneva v dan, je Žan prejemnik letošnje nagrade Andragoškega centra Slovenije za NAJzgodbo vseživljenjskega učenja. To dojema kot priznanje, a tudi kot odgovornost. In vsem šolarjem, ki po prvem tednu pouka že pogledujejo proti počitnicam, polaga na srce: seveda se učite tudi za šolski uspeh, ampak pomembneje od tega, da obvladate slovnico, enačbe in periodni sistem, je, da učite biti dober človek – do sebe in do drugih – in to je učenje, ki traja vse življenje.