Od odtrganega krila do nasilnega soproga in Teda Bundyja: kdo so mučitelji živali?

Kot razlaga, ljudi v takšna dejanja vodijo različni motivi. Od maščevanja – ker na primer storilca moti sosedova žival, do iskanja "slave" v vrstniški skupini, k čemur pripomore možnost objavljanja sprevrženega dejanja na družbenih omrežjih, med motivi so tudi mučenje in žrtvovanje živali zaradi (verskega) rituala, zadovoljevanje  impulzov, ki so posledica osebnostne motnje (antisocialna osebnostna motnja, psihopatija), zoosadizma, tudi fetiša, kjer posameznik spolni užitek najde v tem, da zmečka (majhno) žival. 

Običajno se ne konča pri mučenju živali

Marsikdo se ob takšnih zgodbah seveda vpraša – kako se oseba, ki je zmožna krutosti nad živaljo, vede v odnosih z drugimi ljudmi.

Medtem ko je to lahko le prvi korak do slabega ravnanja z ljudmi, Griffiths piše, da nekateri mučenje živali uporabljajo tudi kot svojevrstno različico družinskega nasilja – preko nasilja ali grožnjo nasilja nad živaljo izkazujejo svojo moč, s čimer nadzorujejo družinske člane in še dodatno dosežejo, da žrtve molčijo o dogajanju med štirimi stenami.

Ena od študij, ki se je ukvarjala z vprašanjem povezave med krutim ravnanjem z živalmi in družinskim nasiljem, je pod vodstvom profesorja Franka Ascioneja leta   1998 na podlagi intervjujev z ženskami v zavetiščih, kamor so se zatekle pred nasilnim partnerjem, ugotovila, da je 71 odstotkov žensk (od tistih, ki so imele tudi domačo žival), poročalo, da je bil storilec nasilen tudi do živali, 57 odstotkov jih je poročalo, da je storilec domačo žival resno poškodoval ali ubil.

Nekaj let pozneje je bila študija ponovljena. Takrat je o nasilju nasilnega družinskega člana nad živaljo poročala skoraj polovica žensk. Podobne študije so tudi kasneje razkrile podobne rezultate, avtorji pa ne poročajo o velikih odstopanjih v primeru, ko je šlo za istospolne zveze ali za raziskave v mestnem ali ruralnem okolju, še poroča Emory Law Journal. Še ena študija pa je pokazala, da naj bi v družinah, kjer prihaja do zlorabe otroka, prisotna pa je tudi domača žival, slednja bila žrtev v kar 88 odstotkih. 

Mučenje živali – sprevržen "trening" morilcev?

Strokovnjaki so sicer jasni – vsak, ki se je v mladosti kdaj (nehote) znesel nad živaljo, ne odraste v nasilneža ali (serijskega) morilca, je pa takšno početje vsekakor alarm, da se stvari ne odvijajo v pravo smer.

Najhujši primeri mučenja živali se, tako Griffiths, dogajajo, ko se žival znajde v krempljih storilca z antisocialno osebnostno motnjo.

Ko je znanost začela s profiliranjem teh ljudi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, so hitro ugotovili, da je mučenje živali v otroštvu skupno velikemu številu serijskih posiljevalcev in morilcev oziroma je pogosto skupni imenovalec pri posameznikih, ki kažejo lastnosti kot so impulzivnost, sebičnost in odsotnost obžalovanja.

Veliko znanih serijskih morilcev je že v zgodnji dobi mučilo živali. Na primer, Jeffrey Dahmer se je znašal nad živimi živalmi, zbiral povožene živali s cest, ostanke je seciral in se ob tem samozadovoljeval. Kruto vedenje do živali najdemo tudi v biografijah Mary Bell,  Roberta Thompsona, Iana Bradyja, Davida Berkowitza, Teda Bundyja in mnogih drugih. 

Več študij je pokazalo, sicer so res narejene na relativno majhnem vzorcu, da je do okoli polovica tistih, ki zagrešijo umore s seksualno komponento, v mladosti surovo ravnala z živalmi.

Ni malo raziskovalcev, ki so špekulirali, da je zoosadizem povezan z nezmožnostjo primernega izražanja moči, možatosti v otroštvu in puberteti. Pravzaprav strokovnjaki svarijo, da je mučenje živali, ki ga spremlja spolno zadovoljstvo, eden najresnejših opozorilnih znakov, da je lahko oseba nevarna družbi.

Mučenje živali sicer več strokovnjakov povezuje s tremi specifičnimi osebnostnimi karakteristikami – machiavelianizmom, narcizmom in psihopatijo – vse so del "temne triade". Del spoznanj o zoosadizmu so ob prelomu tisočletja prispevali nemški strokovnjaki. Dr. Claus Bartmann in dr. Peter Wohlsein sta namreč leta 2002 objavila študijo, ki je nastala potem, ko so v kratkem času zabeležili številne poškodbe konjev, ki so nastale z noži in različnimi bodali.

Pomemben je zgled

Vprašanje, kaj natančno storiti, ko starši, prijatelji ali učitelji pri otroku zaznajo surovo ravnanje z živalmi, prav tako nima enostavnega odgovora. Še posebej v primerih antisocialne osebnostne motnje, ki zahteva resno obravnavo.

Načeloma pa odnos do živali otroku, tako Griffiths, privzgoji družina. Sprejemanje živali kot družinskega člana, odnašanje pajkov na prosto, namesto, da jih pred otroškimi očmi surovo ubijemo, hranjenje ptic, obisk zavetišča in podobna dejanja imajo na otroka, ki pozorno spremlja, posnema in ponotranji dogajanje okoli sebe, zelo pozitiven vpliv, menijo strokovnjaki.

Ko otrok loči med tem, kaj je prav in kaj ne, a to ignorira, zvonijo alarmi

Psihologinja Joni E. Johnston navaja podatek, da statistika kaže, da je kar tretjina otrok, ki so priča ali žrtev družinskega nasilja, tudi nasilna do živali. V tem primeru nekateri strokovnjaki menijo, da skuša otrok v svoje roke vrniti nekaj moči, ki mu jo je odvzel storilec, lahko med drugim gre tudi za "ponavljanje storilčenega dejanja" - le da je storilec otrok, žrtev pa žival, ali pa otrok žival uporabi kot nadomestek za svoje telo, kot nadomestek za samopoškodovalno dejanje ... Pri tem Johnstonova poudarja, da vsako nasilje nad živalmi seveda ni mogoče interpretirati kot dejanje zlorabljenega otroka. K takšnemu vedenju lahko pripeva tudi vrstniški pritisk, kar je še posebej pogosto v obdobju najstništva, kjer je lahko ubijanje ali mučenje živali tudi "pogoj" za članstvo v vrstniški skupini.

Primere, ko se zgodi zloraba živali, je treba obravnavati individualno in poglobljeno, opozarja. Lahko se izkaže, da gre za otroka, ki še ni razvil kognitivne zmožnosti razumeti živali kot živega bitja, v tem primeru bi moralo biti učenje primernega ravnanja dovolj, da otrok osvoji veščine.

Ko pa je jasno, da pred seboj nimamo več otroka, ki ne razume meje med primernim in neprimernim ravnanjem z živaljo, ampak mu za to enostavno ni mar, pa se starši znajdejo, tako strokovnjakinja, pred spoznanjem, da ima otrok očitno globoke psihološke težave. Običajno gre za starostno obdobje od šestega, sedmega pa do dvanajstega leta, strokovnjakinja meni, da je v tej skupini veliko otrok, ki izražajo klic na pomoč, starš pa mora situacijo prepoznati kot težavno in v reševanje vključiti strokovnjake. Te je nujno vključiti tudi po tej starosti, ko se otrok, tudi pod vplivom družbe, razvija, tako strokovnjakinja, v nasilneža.

To niso dejanja, ob katerih zamahnemo z roko

Ameriška psihologinja Lorin Lindner, ki se posveča preučevanju nasilnega vedenja do živali za užitek, svari, da se ob dejanjih, ki vključujejo mučenje živali, predvsem ne sme zamahniti z roko in reči "ah, samo otrok je, ne ve, kaj dela".

Kdor koli se surovo vede do živali, ima resne težave, ko gre za dojemanje moči, kontrole in obvladovanje jeze. "Običajno se ljudje ne rodijo sovražno nastrojeni do živali, ampak se tega naučijo. Majhni otroci se običajno želijo družiti z živalmi, se jih dotikati, odrasla oseba pa jih mora dosledno opozoriti na početja, ki so za žival neprijetna, boleča. Če otrok ne razvije empatije, bo imel kasneje resne težave," pravi strokovnjakinja, ki je ob primeru mučenja psa v ZDA spregovorila za CBC.

Če se družba na takšna vedenja ne odziva, jih tudi ne ustrezno sankcionira, se pojavi težava – tudi ona opozarja – ljudje, ki se znašajo nad živalmi, prej ali slej tarče poiščejo v otrocih, šibkejših odraslih, življenjskih sopotnikih in celo starejših. "Mučenje živali je običajno začetek. Vaja, kako daleč je mogoče izraziti agresijo in sovražnost. In ker je žival nemočen nasprotnik, gre mučitelj pogosto prej ali slej do konca. Ob tem se z vsakim takšnim dejanjem krepi občutek zadovoljstva, ki ga ob tem doživlja. Gre za učenje užitka ob mučenju šibkejšega, kar se kasneje lahko odraža od tega, da oseba pretepa partnerja, otroka, zanemarja ostarelega starša, do najhujših dejanj," razlaga Lindnerjeva.

Nekateri ljudje nikoli ne razvijejo empatije: "Zanje morajo obstajati dolge kazni"

Otroci do živali sicer gojijo naravno radovednost, primer, ko radoveden otrok, ki se ne zaveda krhkosti metulja, po nesreči odtrga njegovo krilo, seveda še ne pomeni zametkov težavne odrasle osebe, je pa naloga odraslega, da se z otrokom po takšnem dogodku ustrezno pogovori.

"Če odklonska dejanja ostanejo neopažena oziroma se odrasli pretvarjajo, da se ne dogajajo in ne ukrepajo ustrezno ter ne poiščejo pomoči, boste imeli so starosti 18 let že popolnoma razvito antisocialno osebo," je prepričana strokovnjakinja, ki sicer odrasle uči empatije, kar pa je precej naporno početje. V programu skušajo nekdanje storilce nasilja nad živalmi postaviti v vlogo trpinčene živali in v njih vzbuditi ustrezna čustva. "Ampak bodimo pošteni. To ne uspe vedno. So ljudje, ki tega ne bodo nikoli zmožni in za takšne ljudi bi morale obstajati zelo ostre, dolge zaporne kazni."