Kako diši mumija?

Pravo egipčansko mumijo lahko najdemo tudi v Sloveniji. Gre za starodavnega svečenika - ključarja - iz Amonovega templja v Karnaku po imenu Akesuita (A-keswy-te), ki je deloval v času 25. dinastije oz. okoli leta 680 pred našim štetjem. Vendar pa mumificiranega svečenika seveda niso odkrili na ozemlju Slovenije.

Mumijo v poslikani leseni krsti je v času svojega službovanja v Egiptu odkupil avstrijski generalni konzul v Aleksandriji in egiptolog Anton Lavrin, jo takrat pripeljal v deželo Kranjsko ter nato leta 1846 podaril muzeju. Zaradi kupoprodajne pogodbe tako Slovenija Egiptu tudi ni dolžna vrniti Akesuite, ki so ga sicer odkrili v zahodnih Tebah, na grobišču v bližini Memnonovih kolosov.

Kot je zapisano v muzeju, je hieroglife na krsti že leta 1866 prevedel prvi slovenski orientalist Albert Kosmač, besedilo pa je povzeto iz Knjige mrtvih in govori o darilih božanstvom pri prehodu v večno življenje, sporoča pa tudi ime, poklic in rodbinske vezi pokojnega.

Mumificiranje v starem Egiptu sicer ni bilo dostopno vsem. Kot poudarja Bračičeva, so bili tega deležni predvsem premožnejši sloji - vladarji, člani njihovih družin in visoki verski dostojanstveniki.

O Akesuiti je znanih še veliko več informacij. V začetku novega tisočletja so namreč mumijo odpeljali na konservatorsko-restavratorska dela, po katerih so na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana na Inštitutu za radiologijo opravili tudi novo rentgensko in prvo CT-slikanje, ki sta pokazala, da je mumija zelo dobro ohranjena, obrabljenost sklepov pa je medtem razkrila, da je bil svečenik ob smrti star najmanj 40 let.

Takrat so lahko potrdili tudi, da več kot 2000 let staro telo pokojnika ne smrdi po truplu, temveč zaradi postopka mumifikacije v resnici diši. Postopek mumifikacije namreč poleg izsušitve telesa zahteva tudi premaz trupla s smolami in olji, s čimer so ohranili kožo in preprečili razvoj bakterij in plesni ter na splošno zaščitili telo, pojasnjuje zgodovinarka na oddelku za muzejsko pedagogiko in izobraževanje pri Narodnem muzeju Slovenije Maša Bračič.

Začetki mumificiranja segajo v naravno ohranjanje teles v puščavskem pesku, kjer so Egipčani opazili, da se trupla zaradi suhega okolja ne razkrajajo. Sčasoma so razvili umetne metode, ki so dosegle vrhunec v obdobju novega kraljestva.

Samo mumificiranje je bilo sestavljeno iz dveh delov - balzamiranja ter nato povijanja in pokopa. Telo pokojnega so v starodavnem Egiptu najprej oprali v reki Nil ali kakšnem drugem vodnem viru, nato so na levi strani telesa naredili zarezo in odstranili vse notranje organe z izjemo srca. Odstranjene organe in telo so nato posušili z natronom - v natronskem sloju je truplo ležalo okoli 40 dni, nato pa so na telo nanesli olja in smole, ki so imele tako zaščitno kot simbolno funkcijo, saj so pomagale ohranjati telo ter hkrati predstavljale očiščevalni element v pogrebnih ritualih.

"Pri balzamiranju so najpogosteje uporabljali razne smole iglavcev, recimo cedre, brina, jelke, bora, ponekod pa tudi sandalovino in seveda tudi dišeče smole, miro, čebelji vosek," našteje zgodovinarka. Maziljenju je sledilo povijanje - rastlinska vlakna so služila kot dodatna ojačitev in vezni material pri izdelavi ter dekoraciji. "Telo je običajno zavito v več plasti povojev. Posebej so zavili glavo, noge in roke - slednje so privezali ob telo," pravi Bračičeva.

Med povoje pa so na koncu dodali še razne amulete za srečo pri prehodu v onostranstvo ter papirusove zvitke, ki so vsebovali uroke iz knjige mrtvih. Tudi povoji na Akesuiti so razporejeni v več plasteh, čeznje pa je položena mreža iz modrih in zelenih fajančnih cevk ter drobnih jagod. Na območje srca so mu položili amulet skarabeja.

Uporabljene sestavine in izdelki so bili sicer odvisni od področja mumificiranja in snovi, ki so bile tam dostopne, pa tudi od različnih obdobij v zgodovini in "trendov" takratnega časa.

Obdobje starega Egipta je bilo namreč zelo dolgo, izpostavlja zgodovinarka; trajalo je več kot 3000 let. "Najbolj znana Keopsova piramida iz obdobja starega kraljestva je bila recimo zgrajena okrog 2560 let pred našim štetjem, Kleopatra pa je Egipt na primer vodila čisto na koncu tega obdobja. Z njeno smrtjo leta 30 pred našim štetjem se to obdobje faraonov in velikih dinastij tudi zaključi," pravi ter dodaja, da je takrat Egipt prevzel Rimski imperij.

Ob tem opominja, da je Kleopatra živela bližje poletu na Luno kot pa gradnji Keopsove piramide, s čimer izpostavlja, o kako širokem in dolgem obdobju zgodovine v resnici govorimo. "Vsa ta vmesna podobdobja, kot sta tudi zgornji in spodnji Egipt, so ločena. Nemogoče je pričakovati, da se tudi sama mumifikacija v tem času ni spreminjala, da se niso spreminjali elementi, ki so jih pri procesu uporabljali. Tudi tu gre seveda za nek tehnološki razvoj," dodaja.

Od naravne mumifikacije, ko so stari Egipčani ugotovili, da se telo pri pokopu v puščavski pesek ohrani, do "umetne" mumifikacije - obdobja, ki traja med 2686 let pred našim štetjem do 30 let pred našim štetjem. "S časom in prilivom drugih kultur, na primer stare Grčije in Rim, pa se začne tudi sama mumifikacija spreminjati," pravi Bračičeva.

Sam vrh je ta postopek doživel v času novega kraljestva (od 1550 let pred našim štetjem do 1069 let pred našim štetjem). Iz tega obdobja izhajajo najbolj prepoznani trendi, kot so odstranjevanje možganov skozi nos in kanopskih posod. Šele v srednjem kraljestvu pa se po njenih besedah začne prvič masovno odstranjevati možgane, ki pa se prav tako nekoliko razlikuje glede na obdobje, in sicer so nekateri ta organ res odstranjevali skozi nos, drugi pa so v lobanjo izvrtali luknjo ter možgane odstranili na ta način.

Možgane so Egipčani odstranjevali, ker so verjeli, da je ta organ povsem neuporaben, saj so kot center razuma, duše in čustev imeli srce: "Prav zaradi tega ta organ med mumificiranjem pustili v telesu."