'Kras rabi čas in mir, da se pozdravi sam'

Začelo se je v petek, 15. julija. Takrat je zagorelo v okolici državne ceste Miren–Lokvica. A prvi plamen so gasilci ob pomoči Slovenske vojske in italijanskega helikopterja do večera uspešno spravili pod nadzor. Sobota je bila mirna, spokojna, odvijale so se sanacije. Takrat nihče ni vedel, da je to le zatišje pred pravo ognjeno nevihto. Pred najhujšim požarom v zgodovini Slovenije, ki bo dobršen del kraške pokrajine spremenil v pepelnato puščavo. 

V nedeljo, le dva dni po prvem požaru na Krasu, se je pokadilo znova. Tokrat je nekaj pred 10. uro zjutraj zagorelo na območju Renškega vrha nad Renčami. In začel se je dolg ter zahteven boj z ognjeno pošastjo, ki se je hranila na suhem kraškem terenu, njeno nepredvidljivo obnašanje pa je pogosto narekovala tudi burja. 

A to so bili začetki, najhujši dnevi so šele prihajali. Pisal se je sedmi dan požara, ko so v treh kraških vaseh prvič odjeknile sirene za evakuacijo. Pristojni so prebivalce Vojščice, Temnice in Novela pozvali, naj zaradi svoje varnosti zapustijo domove ter se odpravijo v zbirni center. In čeprav je bila evakuacija do večera že preklicana, se je dan kasneje scenarij ponovil znova. Tokrat hujši. 

'Cvetlični lončki so poskakovali po dvorišču, kot bi bili sredi potresa' 

Medtem ko je bila večina oči uperjena predvsem v občino Miren–Kostanjevica, ki je prejela glavino ognjene stihije v prvem tednu, pa so se stvari zaostrovale tudi pri njihovih sosedih. "Tla so se tresla, kot bi bili sredi potresa. Cvetlični lončki so poskakovali po dvorišču," se dogajanja spominja poveljnik civilne zaščite v občini Renče–Vogrsko Milivoj Perkon. Na srečo sta bila z županom Tarikom Žigonom pripravljena, začele so se nove evakuacije okoliških vasi in zaselkov. 

"Videl sem že marsikaj, ampak česa takšnega še ne. Ljudje so bili od strahu vijolični v obraz, begali so, grabili svoje otroke, hišne ljubljenčke in bežali." Kar pa glede na nočno moro, ki se je odvijala na njihovem pragu, ni nič čudnega. 

A nevarnosti niso predstavljali le plameni, ki so se kot ogromen ognjeni val kotalili po hribu in se hišam ponekod približali celo do samih zidov. Obsežnost požara je, tako kot se pogosto dogaja tudi ob izbruhu vulkana, ustvarila neke vrste mikroklimo, je dejal Perkon. Le da tokrat ni prišlo do strel ali neviht, pač pa je požar z območja vase srkal tudi zrak. "Zaradi tega je bilo zelo težko dihati," je povedal. 

K sreči niso imeli težav z morebitnimi pljučnimi bolniki ali starejšimi osebami. "Sreča v nesreči," meni ter s temi besedami zaobjame tudi le manjše poškodbe na terenu, dejstvo, da razen Markove koče ni pogorela nobena hiša, pa tudi to, da ni bilo smrtnih žrtev. 

'Na koncu nas je rešila burja' 

A groza se je odvijala tudi v občini Miren–Kostanjevica. Po četrtkovih prvih evakuacijah in kasnejši vrnitvi prebivalstva, v petek odjeknejo nove sirene. Evakuiranih je še več vasi. Sreda in petek sta bila najhujša dneva, so potrdili tudi Matjaž Juren in Radivoj Masten, oba iz civilne zaščite, ter predsednik krajevne skupnosti Vojščica Robert Peras. 

Približevanje ognjenih zubljev so spremljali pri pokopališči v Vojščici. "Tistega dne mi je eden od članov naše ekipe dejal: 'Peras, imaš kaj vode? Ker jaz niti sline nimam več," se spominja Peras. "Takrat je šlo izredno na tesno. Če takrat veter ne bi spremenil smeri in s tem tudi plamenov ..." je dodal. 

Da so imeli tisti dan srečo, se strinjata tudi Juren in Masten. Peras je medtem opisal, da so iskali rešitve, kako zaščititi vas. Nekateri so želeli ustvariti protipožarne koridorje, a naposled so le napeli cevi in napolnili cisterne, pripravljeni, da vsaj poskušajo obraniti hiše. "Na koncu nas je rešila burja, ki je ogenj obrnila proti Kostanjevici na Krasu. Požar je takrat prišel na del pogorišča iz leta 2003, kjer ni poraslo še nič, kjer ni borov. Ogenj se je zato tam širil veliko počasneje," je povedal. 

Prav tako je pri gašenju požara veliko naredila tudi pomoč iz zraka. Vsi trije menijo, da bi morala obsežna zračna ekipa posredovati že veliko prej in tudi v zgodnjih jutranjih urah, kot je to počela kasneje. "Gasilci lahko varujejo vasi, ampak pri tako obsežnem požaru in na težko dostopnem terenu, ki je ob tem še prepreden z neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, težko naredijo kaj več," sta opozorila Juren in Masten. Prav tako pa je takšno gašenje tudi zelo nevarno. "Kjer je bor, gasilec nima kaj iskati. Zublji so visoki tudi več kot 60 metrov, ogenj lahko preskoči in te obkroži, temperature so nepredstavljive. Kot v peklu, je najboljši opis tega," sta dejala. 

Vsi so čakali na dež, a ta se z izjemo nekaj kapelj ni in ni želel prikazati. Več kot dva tedna so se na Kras valili konvoji gasilcev s celotne Slovenije. Pravzaprav 17 dni. Toliko časa je divjala ognjena stihija. Ko so že mislili, da so požar spravili pod nadzor, so je na terenu odprlo novo žarišče. Znova in znova. Ogenj je preskakoval, se širil in netil. A ekipe se kljub utrujenosti niso dale. Julij se je nato prevesil v avgust in prišel je dan, na katerega so čakali vsi. "Največji požar v zgodovini Slovenije je pogašen," je civilna zaščita sporočila točno 1. avgusta. 

Čas za rehabilitacijo Krasa 

Ekipe so si naposled le lahko odpočile, a požar bo še dolgo ostal v njihovih mislih. Preračunavajo, kaj vse bi lahko šlo narobe, a na srečo ni. Od burje, do tudi vodovoda. "Če ne bi imeli črpališča Klariči pri Brestovici, bi bil izkupiček popolnoma drugačen," pravi trojica iz Vojščice. Prav tako, če bi ogenj preskočil na še preostali borov gozd, ki ga plameni niso zajeli. "Še imamo bora, ki lahko gori," je jasen Peras, ki se zaveda, kakšno srečo so imeli v Vojščici. 

Začela se je sanacija, popisovanje škode, odvoz posekanega lesa. "Takrat je bilo pomembno samo, da smo naredili nekaj metrov široke preseke, da se ogenj ni širil po krošnjah. Če bi ogenj zajel les na tleh, bi že pogasili, časa za odvoz takrat ni bilo," je povedal Perkon. Posekan les mora biti tako zdaj odstranjen do 20. avgusta, saj lahko v primeru novega požara predstavlja nova žarišča. 

A istočasno končujejo še nekatere dele presek, ki so bile v času požara prav tako ključnega pomena, da se ogenj ni razširil. Tako je bilo tudi v Vinišču, kjer jim je na pomoč priskočil tudi zagon turizma v občini Renče–Vogrsko. Spomladi so zaradi tega namreč očistili nekatere gozdne poti ter na ta način že takrat ustvarili nekakšne nenamerne protipožarne koridorje. "Kot da bi vedeli," je dejal Perkon ter pokazal zoglenela drevesa na eni strani takšne gozdne poti ter zeleno rastje na drugi strani.

Vendar pa ves turizem na območju v tem trenutku ni zaželen, predvsem ne t. i. požarni turizem. "Slišal sem celo za neke vodene pohode, ki naj bi jih delali po požarišču," je povedal Peras, ki ne razume razmišljanja ljudi. Poudaril je, da so živali še vedno pod stresom zaradi ognja, helikopterjev, ljudi. "Kras rabi mir in Kras si bo opomogel sam," sta jasna tako Juren kot Peras. 

Kras je sicer trenutno pretežno odet v sivino. Tisti del gozda, ki je preživel, pa se zaradi suše, ki še vedno vlada na območju, barva v jesenske barve. A pojavlja se tudi že prvo zelenje. Kamor se je na tak ali drugačen način prebila voda, se tako začenja novo življenje. Med počrnelimi skalami raste trava, počasi pa se vrača tudi divjad, ki je v času besnenja ognjenih zubljev pobegnila. 

Pristojni načrtujejo pogozdovanje. A vsi štirje sogovorniki se strinjajo, da bi bilo v resnici najpametneje, da naravi pustimo prosto pot. "Naj zraste avtohtono, tisto, kar bo želelo zrasti samo. To bi bilo najboljše," je prepričan Peras. Specifičnost kraških tal namreč ni primerna za vsa drevesa, bor je svoje opravil in razrahljal skalo, a je istočasno zemljo naredil tudi kislo. "Nekateri napovedujejo novo sajenja borovcev. Tega nočemo. Prav tako nočemo sajenja tujih zelišč, kar nekateri promovirajo po spletu," pravi Peras. Govora naj bi bilo tudi o smrekah, vendar dvomijo, da se bi ta drevesa obdržala. "Mogoče jesen. A konec koncev bi bilo res najboljše, da narava poskrbi sama zase. Res da ne bo zeleno že v enem letu, a zelenje se bo vrnilo. Počasi in zagotovo," so prepričani.