Slovenija je prevzela privatizacijski model, ki je bil v njenih okoliščinah najbolj ustrezen. Osnovni namen procesa je bil spremeniti družbeno lastništvo velikega števila družb v zasebno lastništvo in dati vsakemu državljanu možnost soudeležbe. V slovenskem modelu so, v primerjavi z modeli drugih držav, v ravnotežju različni dejavniki, vključno z elementi delnega prestrukturiranja, javnimi prodajami, certifikatnimi skladi in udeležbo zaposlenih.
Od vseh 1596 podjetij z družbenim kapitalom je agencija odobrila 1442 vlog za privatizacijo. Za 84 podjetij je bil med privatizacijo uveden postopek likvidacije ali stečaja, delnice sedemdesetih podjetij pa so bile prenesene na sklad za razvoj zaradi nepravilnosti med privatizacijo.
V kapitalsko intenzivnih podjetjih zaposleni niso mogli odkupiti večjega deleža, zato so se večinoma odločali za javne prodaje delnic ali prenos delnic na sklad za razvoj. Več kot polovičen delež so zaposleni uspeli pridobiti v 63 odstotkih podjetij, vendar ves kapital teh podjetij predstavlja le dvanajst odstoktov celotnega kapitala podjetij, ki so se privatizirala.
Vseh javnih prodaj je bilo 120. V petnajstih je cena delnic zaradi slabega povpraševanja padla, v vseh drugih primerih pa so cene narasle. Cene so se v povprečju dvignile za štirinajst odstotkov. Celotni kapital podjetij, ki so imela javne prodaje, je znašal 268 milijard tolarjev, kar predstavlja skoraj 40 odstotkov celotnega družbenega kapitala, ki se je privatiziral.
