'Na koncu sem jedel zelenjavo v vodi'

Zgodba, ki bo predstavljena v ponedeljkovi rubriki Sveta Na robu pa nekako ne paše v ta koncept.

Kot prvo, gre za moškega v že odraslih srednjih dvajsetih letih, ki ga v anoreksijo ni pripeljala neka želja po manekenski postavi, ampak zdrav način življenja.

No vsaj tako je mislil.

"Vsi imamo nekaj ortoreksije v sebi," mi reče – danes moški v srednjih tridesetih, s še vedno lahkotnimi 80 kilogrami pri 191 centimetrih. 

Ortoreksija je motnja hranjenja, kjer se bolnik izogiba določeni hrani, ker jo ima za škodljivo. Če poenostavim, gre za nek zdrav način prehranjevanja v očeh te osebe in pri Urošu se je vse začelo z ljubeznijo do plezanja – plezalci, suhi kot pajek, sama kita, mi pripoveduje. Zaradi pvezanosti z naravo, je neka zdrava prehrana prišla naravno, najprej z vegetarijanstvom, potem pa se je v prehranjevanje še bolj poglobil. Hodil je v knjižnico, si sposojal knjige o prehrani. "Bral sem 300 strani dolgo študijo o mleku, kdo to počne?" vpraša danes pravzaprav sam sebe. Ampak v teh knjigah ni iskal nekih nasvetov, ampak zapovedi. Ko je prebral na primer stavek "Maščobe niso dobre ..." ni videl, da se ta stavek nadaljuje recimo "v velikih količinah", pozoren je bil samo na besede, ki so namigovale, da bi lahko bilo nekaj škodljivo in nato to hrano ali sestavino črtal iz svojega jedilnika. 

"Na koncu sem jedel zelenjavo v vodi."

Njegova mama je videla, kaj se dogaja. Brala je članek o tem. Ortoreksija, da, saj to je zasvojenost z zdravo prehrano, saj to je dobro, ji je odgovoril. Poslala ga je k zdravniku in kot pravi: "Žebelj v krsto je bil, ker so izvidi bili dobri." A ne za dolgo.

Ortoreksija se je že bolj pomikala v anoreksijo, ko si je izzive, ki so bili prej povezani s prepovedmi pri prehrani, začel zadajati pri tehtnici. Najprej je bil cilj 70 kilogramov, potem kilogram manj, potem še en in tako naprej. Pravi, da je imel analogno tehtnico in je zato raje šel k prijatelju, ki je imel digitalno, ta je pokazala točno.

Leta 2013 je prišel do ubogih 50 kilogramov. Na vprašanja, kako je videl sam sebe, ali ni videl ličnic, ki so štrlele iz njegovega obraza, mi pove, da se ni gledal, da je bil njegov fokus na tehtnici.

A ko športnik ne more prilesti do 3. nadstropja, kjer živi, in ko vidi, da ne more več početi tistega, zaradi česar se je prvotno lotil takšnega življenja, zazvoni končno alarm v glavi. Gore, ki jih tako ljubi, je lahko zdaj le podoživljal s starimi slikami.

A da je ekstremist, mi še enkrat dokaže z odgovorom na moje vprašanje, kako se je spravil v red. Prijavil se je na crossfit, eno najbolj zahtevnih vadb, ampak trener tam se je zavzel zanj in vodil (zopet strog) načrt prehranjevanja.

Danes je Uroš še vedno zagrizen športnik in ko ga vprašam, ali se zaveda zdaj, kje so meje, pravi, da to pa sigurno, saj se noče poškodovati, saj bi to pomenilo, da ne more na trening.