Na obisku pri letečih farmacevtkah

Dokler človek ima, se ne zaveda, kako bi bilo, če tega ne bi imel. Lahko se postavljamo v neštete apokaliptične scenarije, ki nakazujejo konec človeštva, pa še vedno bomo na koncu le olajšano izdihnili, ugriznili v sendvič pred nami in zamahnili z roko rekoč: "Uf, še dobro, da vse to ni res." Pa res lahko takole odmahujemo z rokami? Kaj pa če se res zgodi, da začnejo populacije opraševalcev hirati, plodov je vse manj, novih rastlin prav tako, hrana pa postane luksuz, ki se ga ne da kupiti niti s tonami zlata? Podatki res niso obetavni. Samo za primer: lanskoletna zima je predvsem v Ameriki povsem zdesetkala čebelje družine. Tudi do 90 odstotkov čebeljih družin je pomrlo na nekaterih območjih. Zaradi klimatskih sprememb, sajenja monokultur, onesnaženosti okolja. Tega si v Sloveniji kar nekako ne znamo predstavljati. Naša dežela je lepa, zelena, okoljske strategije so nam približno jasne in navsezadnje s čebelami živimo že dolgo v ljubezni in sožitju, celo tako zelo, da smo bili prav Slovenci tisti, ki smo spromovirali svetovni dan čebel, ki ga praznujemo 20. maja. Ker nam ni vseeno za ta majcena bitja, s katerimi je človek imel odnos že pred 30 tisoč leti, kar dokazujejo jamske slike,  morda še prej. Res da je takrat šlo bolj za krajo, danes pa temu raje rečemo sobivanje.  Navsezadnje narava rada da, če ji tudi vračamo oziroma spoštujemo njene meje. In jaz sem našla dve prav posebni osebi, ki ta stavek resnično tudi živita. (Prav gotovo je takšnih ljudi še veliko, a jasno, vseh se v en prispevek ne da stlačiti.)

Pravljična BeeHive

Ko človek pride na Mažijev grič, ki se pravljično vzdiguje nad Gradiškim jezerom pri Lukovici, si apokaliptičnih koncev res ne zmore predstavljati. Ker visoke travne bilke, ki jih nekateri kmetje še niso pokosili in se med njimi kitijo tudi raznobarvne cvetlične glave, nežno boža veter, ker  je vsepovsod vohati zelišča in slišati tihi šum čebeljega mrmranja. Včasih si predstavljam, da si čebelje delavke mrmrajo pesmi, ko se odpravljajo na pašo. Človek si vedno rad popestri delo, zakaj si ga ne bi tudi čebela. In kar je vso zadevo naredilo še bolj pravljično mojim očem, je bila lična hišica na sredi hriba. Zgrajena iz gline in sena. Nisem se mogla odločiti, ali v njej prebivajo hobiti, škrati, dobre vile sojenice, morda celo medvedja družina, ki je na mizo postavila skodelice slastne kaše. Ja, domišljija včasih pri meni nima meja. A hišica sploh ni bila daleč od pravljičnosti. Kajti v njej občasno res prebivata dve dobri vili, čebelarki in apiterapevtki Nika Pengal in Špela Šafar, ki skupaj s svojimi čez 200 tisoč pridnimi kranjskimi sivkami (njihove depandanse so stale malce dlje od hišice) tu na Mažijevem griču ustvarjata za marsikoga resnično pravljico. K njima se namreč zatekajo ljudje z različnimi vrstami zdravstvenih tegob, onidve in njune čebele pa jim pomagajo s čebeljimi pripravki in znanjem apiterapije.

Gospodična medična in sočutna apiterapevtka

"Kdaj pa so se začele te težave?" Sedela sem za mizo v notranjosti hišice nasproti Nike Pengal, čebelarke in apiterapevtke ( za oba poklica je opravila nacionalno poklicno kvalifikacijo), ki zna zdraviti tudi s čebeljimi piki. Sindrom karpalnega kanala. Vsaj tako se mi je zdelo, da zna ta tegoba tistih, ki sedijo veliko pred računalniškim zaslonom, zdaj groziti tudi meni. Zaradi določenih bolečin v zapestju. "A vas takole fino zateguje, boli? Kakšen je vaš življenjski slog?" Vprašanja so kar letela. Vsaka obravnava zahteva temeljito pripravo. Izpolnili sva dolg vprašalnik, ki bi Niki služil za naprej, če bi se terapija še nadaljevala. Kar pa Niko dela tako posebno je to, da ko zdravi s čebeljimi piki, ne dopusti, da bi čebela po tem umrla. Na želu, s katerim čebela piči, so namreč kaveljci, ki so obrnjeni tako, da se želo z lahkoto zabode v tkivo žrtve, pri izvlečenju iz kože pa se kaveljci zataknejo, tako da čebela ne more izvleči samo žela in v tkivu ostane tudi del njenega zadka in čebela umre. To se navadno zgodi, če je površina, v katero zabode želo, prožna, kot je na primer pri človeku, psu ali ptiču. "A si potem ne izruva črevesja? "vprašam veselo. Res ne želim, da bi kdo zaradi tega, ker mi je pomagal, umrl. "Ne, ne umre. Ker ji pomagam zadek izruvati tako, da se reši. Potem pa jo veselo spustim iz prijema pincete nazaj med travnike. Strupa je čebela sicer oropana in v le nekaj tednih, ko še živi, čebela namreč živi le dober mesec, težko ustvari novega, zato pa lahko vseeno živi naprej svoje čebelje življenje." Všeč mi je takšna sočutna apiterapija, verjetno mi bo njen učinek malo manj.

Zdravljenje s strupom

Zdravljenje s čebeljimi piki v Sloveniji ni novost. Pravi mojster tega zdravljenja je bil konec devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja znameniti mariborski zdravnik, slovenski domoljub češkega porekla, dr. Filip Terč. S tisoči in tisoči čebeljih pikov je uspešno pomagal kakim sedemsto bolnikom z akutnim revmatizmom, išiasom, z bolečinami v kolku in z vnetji zapestij in gležnjev. Njegov rojstni dan, 30. marec, je celo postal svetovni dan apiterapije. "Tudi sam je bil revmatični bolnik, in je videl, da so mu poleti, ko se je ukvarjal s čebelami, popustile bolečine v rokah." Tudi Nika in Špela sta v ta svet zašli zaradi lastne izkušnje. "Po operaciji na rodilih, od tega je že 15 let, sem si pomagala s čebeljimi izdelki in si počutje zelo izboljšala. In potem me je to potegnilo vase. In vsak apiterapevt mora biti na začetku tudi čebelar,"mi je razlagala Nika. "Delo s čebelami je v resnici neka meditacija, apiterapija je pa samo še nadgradnja," je dodala tudi Špela, ki je v svet  apiterapije zašla zaradi senenega nahoda in izgorelosti, potem pa tu tudi ostala.

"Kar uleži se in sleci zgornji del, po piku čebele te čaka še masaža z medom. Ta zna povleči iz telesa ogromno strupov, bo tudi čebeljega," mi je dejala Špela, medtem ko je v roke že jemala kozarec domačega cvetličnega medu. Zapestje, kamor je čebelica spustila svoj strup (pozabila sem že, kako boleče zna biti to), se je že lepo debelilo. S piki to pride zraven. Takšno zdravljenje sicer ni šala. Potekalo naj bi pod zdravstvenim nadzorom, jaz sem se sama strinjala, da prevzemam vse odgovornosti zase, in predvsem zato, ker je na mizici nedaleč stran stala injekcija adrenalina, mi je Nika pri tem ugodila. Marsikdo namreč ne ve, da je alergičen na čebele, ali pa postane šele skozi leta.

Masaža, ki cuka, tudi strupe iz telesa

"Med bom malo segrela med rokami, potem pa ti ga bom namazala po hrbtu, ki je poln točk oziroma con povezanih z različnimi organi. In tako ko delamo to masažo, delamo s celim telesom," mi je medtem ko sem ležala na masažni mizi, razlagala Špela.

"Medena masaža deluje na vezivna tkiva in mišično vezivno tkivo. Zato lajša napetost v mišicah, kitah in ligamentih. Ima protibolečinski učinek, posebej pri bolečih sklepih, artrozi in revmatskih boleznih, poleg tega pa ima močan razstrupljevalni in drenažni učinek. Tibetanski zdravilci verjamejo, da ima med tudi močan absorpcijski učinek, saj naj bi odstranjeval škodljive snovi in toksine iz telesa. Medena masaža se uporablja za doseganje ravnovesja, izboljšanje imunosti in zdravja na splošno." Med sam naj bi absorbiral strupeno energijo iz telesa, medena masaža izboljša cirkulacijo, metabolizem in termoregulacijo kože, spodbuja pretok limfe in deluje na centralni živčni sistem. "Ljudje velikokrat povejo, da spijo bolje in da recimo nimajo več migren." Rahlo vlečenje na koži, med se je seveda že lepo lepil name, ni bilo neprijetno, bilo pa je... nenavadno. A že sam ambient, počasni in nežni gibi, so me zazibali v sanjski svet, ne da bi zaprla oči.

Ko govorimo o apiterapiji, bi lahko rekli, da se vračamo nazaj k naravi. Apiterapija pravzaprav uporablja  koncentrirane, biološko aktivne snovi, torej prava funkcionalna živila. Matični mleček je hormonsko zelo močan, uravnava hormonalna nihanja, umsko delo, med se nesegret uporablja za rane in opekline, spodbuja delovanje srčne mišice, cvetni prah vsebuje veliko vitaminov in mineralov ter beljakovin, propolis se uporablja za dezinfekcijo ustne votline, deluje protibolečinsko po ruvanju zob, iz voska izdelujemo mazila in še bi lahko naštevali.

Počitek v spalnici nad čebeljim mestom

Na koncu me je čakala še jagoda na vrhu torte. Počitek v apikomori. Že stari čebelarji so ugotovili, da so se po zadrževanju v čebelnjaku zelo dobro počutili. Bili so odpornejši proti prehladom, delo s čebelami pa jih je pomirjalo in jim krepilo življenjsko energijo.  In prav čebelarji so bili tisti, ki so prišli do ideje za izdelavo prostora, v katerem bi se ljudje lahko zadrževali, ne da bi jih popikale čebele.  Vdihavanje zraka iz panja omogoča, da se vdihavajo aerosoli, ki vsebujejo hlapne sestavine medu, propolisa, cvetnega prahu, matičnega mlečka in voska. Z dihanjem panjskega zraka izboljšamo stanje dihal, poleg tega nas apikomore sproščajo ob poslušanju čebeljega brenčanja, kar je ena izmed oblik apiterapije, naravne metode za boljše splošno počutje. 

Tok, tok. Zakaj nekdo vendar tako hitro trka na lesena vrata apikomore. Je že minilo 20 minut!? Nika in Špela namreč pri svojem delu nenehno mislita tudi na čebele. Zato človeka nikoli ne pustita počivati nad čebeljimi glavami  dlje časa. "Tudi vam ne bi bilo všeč, da vas nekdo nad vami močno energetsko izčrpava ali pa če povem drugače, skače po glavi." Če se naredim, da sem resnično globoko zaspala, bo morda odšla? "Ana? Hej, konec je." Obrnem ji hrbet. Več kot odvleči me ne morejo. Čebele pa bodo že potrpele malo mojega telesa nad sabo, sem egoistično razmišljala. Ker končno sem našla svojo idealno spalnico. S pogledom na cvetoče travnike in leteče delavke, z rahlo pomirjajočo glasbo brenčanja, ki ga ne morejo zmotiti nobeni telefonski klici, niti vsakodnevne skrbi. "Obrnila nam je hrbet. Naj bo. Jo bom kar pustila in  nazaj zaprla."

Pa mi je uspelo! Naj mi bo, kajne?  V zameno za moje dobre sklepe. Pred tem sem namreč sklenila, da čim prej posadim nekaj medovitih rastlin,  ne kosim trave takoj oziroma vsaj cvetočih rastlin ne, nastavim kakšno žličko raztopljenega sladkorja v vodi in poskrbim, da bo naš planet bolj zdrav. Navsezadnje lahko vsak naredi kaj, da bo svet spremenil na bolje. In naj bodo tudi naše leteče farmacevtke vključene  v kakšnega od teh seznamov. Ker res da so majhne po velikosti, a nenadkriljivo velike po veličini. Za vse nas. Za ves planet.