Že v uvodnem delu bogoslužja je ljubljanski nadškof in metropolit Franc Rode omenil politične dogodke, ki naj bi pripeljali Slovenijo v stanje, kakršno je sedaj. Po mnenju nadškofa je dogajanje po zmagi komunistične partije ob koncu druge svetovne vojne povsem novo v naši zgodovini, nekaj, kar je spremenilo našo narodno zavest.
"Po letu 1495 nismo več isti. Veselje zmagovalca v tem letu je bilo le hrupno prikrivanje zločina, veselje naroda, ki gradi prihodnost na zamolčevanju nedolžnih žrtev, pa je lažno in ne sprosti srca, zato je toliko travm in depresij med nami," je dejal Rode, ki se je med drugim vprašal, ali je sploh mogoče živeti z vsemi temi žrtvami, ne da bi jim priznali pravico do imena in do groba in ali je mogoče v nedogled izrivati dejstva iz te grozote.
Po njegovih besedah ne bo notranjega očiščenja in prave svobode, dokler "se bomo izmikali pred temi dejstvi in jih potiskali v pozabo in dokler rablji in njihovi potomci ne bodo priznali svoje velike krivde. Zločin je treba priznati in ga iz srca obžalovati. Z dostojnim spomenikom je treba počastiti žrtve povojnih pobojev, saj je le to prava pot sprave," je še dejal Rode.
Po besedah predstavnika Nove slovenske zaveze Justina Stanovnika je država z zakonom o grobiščih "pravno in politično fiksirala genocid". Po zakonu so namreč pobitim domobrancem vzeli tudi status vojaških grobišč in jih tako oropali časti in dostojanstva vojakov. Stanovnik je izpostavil tudi haaško sodišče in pričanje bivšega predsednika Milana Kučana. Po njegovem mnenju Kučan ni konkretno opisal nekdanjega komunističnega enopartijskega sistema in njegove krivde za vojno ter razpad nekdanje skupne države. Stanovnik je opozoril tudi na neuresničene - predvsem zakonske - pravice žrtev povojnih pobojev in njihovih svojcev.
Med vidnejšimi osebnostmi iz slovenske politike se je slovesnosti med drugim udeležil tudi predsednik NSi Andrej Bajuk.
V kraški jami pod Krenom in še nekaterih v Kočevskem Rogu (Macesnova Gorica, Ušive jame) so posebne enote partizanske vojske na ukaz vodstva Komunistične partije Slovenije pobile večji del slovenskih domobrancev, ki jih je proti njihovi volji britanska vojska med 27. in 31. majem 1945 iz zavezniškega begunskega taborišča v Vetrinju na avstrijskem Koroškem z vlaki vrnila v Slovenijo in predala partizanskim enotam oziroma takratni Jugoslovanski armadi. Po nekaterih podatkih je bilo v omenjenem času vrnjenih 11.100 oficirjev in vojakov ter od 500 do 600 civilistov. Skoraj vse so pobili pripadniki posebnih enot komunistične partizanske policije.
V začetku druge svetovne vojne naj bi živelo približno 1,6 milijona Slovencev. Ne glede na razhajanja pri statističnih ocenah naj bi bilo skupno število žrtev druge vojne med 65.000 in 75.000 oziroma med 4 in 4,5 odstotka vsega takratnega prebivalstva. Od omenjenega števila naj bi bilo več kot 15.000 žrtev komunističnega nasilja.
