A težki delovni pogoji za zaposlene, ki – premalokrat opozorimo – so tudi razlog za gradnjo novega moškega zapora v Dobrunjah, kajti ljudje vidijo, da se gradi le za zapornike, a pozabljajo, da tisti, ki zanje skrbijo, jih nadzirajo, varujejo in pomagajo spraviti na pravo pot, tudi delajo v izjemno slabih razmerah, kjer drug drugemu skoraj stopajo po prstih, ne morejo biti izgovor za slabo delo. Tudi za pedagoga, ki ga je življenje iz Trsta že pred leti vodilo v Slovenijo in ima danes dvojno državljanstvo, ni. To je Fulvio Dovgan.
Obiskali smo ga na njegovem delovnem mestu in prehodili z njim pot, ki ga čaka vsak dan. Že občutek, ko smo se približevali stari stavbi razpadajočega ometa, v kateri se, kot nam je povedal, obrne okoli 80 odstotkov vsega kriminala na slovenskih tleh, človeka malce zdrzne. Kljub temu da vemo, da je za varnost poskrbljeno, a zapor je le zapor.
"Časi so se spremenili, odkar sem začel delati. Nekoč so bili zaprti drugačni. Četudi so bili na drugem bregu, so te spoštovali, četudi se niso strinjali, so sprejemali tvoje odločitve, če so nekaj obljubili, so se tega tudi držali ... danes pa je drugače. Danes te pa oseba tudi nekam pošlje, je arogantna ..." nam pojasni Dovgan. Ni treba razlagati, da je delo z njimi zato veliko bolj zahtevno. Veliko težje jim je "popihati na dušo", jim prodajati nasvete, ker imajo mnogi težave tudi z odvisnostjo. S človekom, ki ni pri sebi, pa je težko doseči neko zavedanje, nek uvid v lastna ravnanja. Že ko si popolnoma trezen in priseben, je to težko doseči, kaj šele, če si opit, pod substancami in plavaš med budnostjo in spancem v nekem drugem svetu. "Če je zaprti v takšnem stanju, počakam, saj me sploh ne bi slišal, ne razumel," pojasni pedagog, ki skrbi za to, da se ljudje, ki jim je odvzeta svoboda, tudi ne bi samopoškodovali ali še več, poskušali storiti samomor.
Dovgan opravlja tudi vlogo koordinatorja za obravnavo samomorilne ogroženosti in preprečevanja samopoškodb, sodeluje s psihiatri, v supervizijski skupini, je tu močno angažiran in je doprinesel veliko k zmanjšanju te problematike za zapahi. A ne le to, pozna veliko jezikov in v zaporu, kjer je populacija z vseh vetrov in dežel sveta, je to velika pomoč. Kot rojen Italijan ni potrebno poudarjati, da zna govoriti tudi italijansko. To pa je obliž na rane zaprtim italijanskim državljanom, ki se po prihodu na Povšetovo z njim lahko menijo v maternem jeziku. "Gre za osebe, ki so v veliki meri zaprte zaradi tihotapljenja migrantov, ponarejanja kakšnih listin, denarja, pred leti sem imel Italijana, ki je sodeloval v ropu," se spominja. "Eden je bil iz Palerma, ni imel niti končane osnovne šole, ni znal zares brati ali pisati in sploh ni vedel, da Slovenija obstaja, dokler ni pristal v slovenskem zaporu," je dodal. Njegov angažma pa gre pogosto preko službenih dolžnosti in pravil. Zaprtim pomaga tudi pri vzdrževanju stikov z domačimi, če kdo nima denarja za klic svojcev, pa da vidi, da sodeluje, da je angažiran, opravi on brezplačno ta klic zanj. Napiše pa tudi kakšen mail kakšni soprogi ali sorodnikom in potem zaprtemu pove, kaj mu žena sporoča nazaj.
Gre za ljudi, pa četudi so v zaporu, in Dovgan z njimi ni le pedagog, ampak tudi človek. Zato me ne čudi, da je njegovo človečnost, angažiranost in požrtvovalno delo prepoznala ne le Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij RS, ki mu je lani ob tridesetletnici njegovega dela podelila zlati znak uprave, nedavno pa tudi sosednja Italija oziroma sam predsednik države Sergio Mattarella. Dobil je zelo častno nagrado - predsednik mu je dal častni naziv vitez reda italijanske zvezde.
V obrazložitvi nagrade, naziva, ki je velika stvar, so sosedje zapisali: "Gospod Dovgan v svoji institucionalni vlogi in kot svetovalec pedagog že vrsto let nudi stalno in srčno podporo italijanskim državljanom, ki prestajajo kazen zapora v Sloveniji. V vsaki situaciji je znal z zavzetostjo in predanostjo prisluhniti ranljivim osebam, pri čemer je zelo strokovno in z veliko človečnosti pripomogel k vzpostavljanju stikov med zaporniki, lokalnimi oblastmi in veleposlaništvom Italije v Ljubljani. Da bi pomagal italijanskim državljanom in prispeval k zagotavljanju njihovih pravic, je pri opravljanju svojega dela pogosto presegel zgolj svoje institucionalne dolžnosti." Kar malce nerodno mu je bilo, ko smo ga snemali z nagradami v ospredju, za katere je seveda vesel in mu veliko pomenijo. A videlo se je, da mu pred kamero ni najbolj udobno in da je njegov fokus usmerjen drugam, v tisto majhno sobico, v kateri vsak dan rešuje številne probleme in stiske zaprtih.