'Najbolj se bojim, da bi kdo pozabil otroka v avtu'

Urgentna medicina v Sloveniji letos praznuje 30 let obstoja, v njej delajo ljudje, ki obožujejo adrenalin, se dobro odločajo pod pritiskom, predvsem pa radi pomagajo.

Urgentna zdravnica Manca Mlakar je oseba, ki jo boste v hektiki in kaosu našli z nasmehom na obrazu. "Včasih se moram malo zadržati, ljudje ne jemljejo vedno dobro, ko slišijo, da se nekdo smeji, ko sliši za urgenco, ampak to je neke vrste zagon, res z veseljem delam, kar delam, tudi moji sodelavci, in rabimo tak pristop, drugače tega ne bi mogli zdržati," nam razlaga na svoj prost dan v tednu, ki ga je namenila obisku kolegov v Svetovem studiu.

Še nikoli se ji ni zgodilo, da bi jo na pomoč poklicali, ko ni bila v službi, in razen otroških odrgnin v prostem času svojega znanja še ni preizkusila v praksi. "Včasih se šalim, da so lahko ljudje okoli mene mirni, ker ko sem jaz zraven, se ne zgodi nič hudega."

Kako pa doživlja paciente z nenujnimi stanji, ki jih srečuje v službi?

"Predstavljam si, da če je nekdo prišel sredi noči na urgenco, zato ker ga že en mesec muči glavobol, ga je verjetno res skrbelo, mogoče je imel slabe izkušnje z zdravniki prej ali pa se je sredi noči spet zbudil z glavobolom in so ga premagale slabe misli, ker vemo, kako se nam ponoči začnejo skrbi množiti, in je pač takrat zbral pomoč, da je prišel. Tako da vedno najprej poslušam, da vedo, da so slišani, sprejeti."

Urgentni zdravniki so navajeni živeti s slabimi novicami; da neprestano reševanje težav lahko preživijo na dolgi rok, se osredotočajo na rešitve, in kadar jih ni, se Mlakarjeva zateče k pogovoru in naravi. "Eden mojih najhujših scenarijev, ki ga na srečo nisem doživela, je, da bi nekdo pozabil otroka v avtu."

V času hude vročine je še posebej pomembno, da smo ljudje seznanjeni z osnovami prve pomoči, in če ste zanje zadnjič slišali, ko ste pred leti opravljali vozniški izpit, je morda čas za osvežitev.

"Pomaga, če osvežujemo prvo pomoč, da prepoznamo zastoj srca, da znamo začeti z vpihi, stiski, da se pozanimamo, kje najbližje domu je defibrilator. Potem pa še ustavljanje krvavitev, osnovna imobilizacija ... Osnovna prva pomoč je lahka, hitro se je da naučiti," spodbuja Mlakarjeva.

Kaj pa, če zapadete v šok in pozabite vse znanje, ki ste ga imeli? Katero obdobje življenja je najbolj ranljivo tudi z vidika velikih skrbi in kako ravna, kadar pacienti pozabijo na kulturo, pa v celotnem pogovoru z Nušo Lesar.