Slovenec z odlikovanji, ki jih ni imel nihče drug

Andrej Čehovin se je rodil 26. avgusta 1810, v nemirnih časih francoske zasedbe in Ilirskih provinc, v skromni kmečki družini pri Rokčevih v zaselku Dolanci v Gornji Branici. Oče Marko in mama Marija sta imela sedem otrok, tri dečke ter štiri deklice; Andrej – "Drejče", kot so ga klicali domači, je bil tretjerojeni. Ljudsko šolo je v letih 1822–1827 obiskoval v Postojni, kjer je bil njegov stric Andrej Uršič župnik. Prav on je prepoznal fantovo bistrost in svojo sestro, Andrejevo mamo, nagovoril, naj mu omogočijo šolanje. Leta 1827 je Čehovin tako začel s prvim letnikom gimnazije v Gorici, tretji letnik je leta 1830 dokončal v Novem mestu, četrtega pa vpisal v Ljubljani. Tu je ostal le prvo polletje; strastna želja, da bi postal vojak, mu namreč ni dala miru. 

Kljub temu, da je bila njegova prva prošnja zaradi telesne šibkosti zavrnjena in da sta temu izrecno nasprotovala tako oče kot ostalo sorodstvo, mu je naposled uspelo – leta 1831 je bil sprejet v cesarsko armado. Predpostavljeni so kmalu spoznali fantovo bistrost in ga poslali na šolanje za podčastnika. Pridobljeno znanje, predvsem pa svoj pogum, je Čehovin pokazal v bojih v Italiji leta 1848 in 1849, ko je piemontsko-sardinski kralj Karel Albert skušal izkoristiti upore proti avstrijski oblasti v Lombardiji in Benečiji ter napovedal vojno Avstriji. Čehovin se je bojeval v bitkah pri Mortari, Sommacampagni, Volti Mantovani, Mortari in Novari ter v vsega desetih mesecih napredoval v častnika in pridobil vsa tri odlikovanja za hrabrost: red Marije Terezije, zlata in srebrna medalja za hrabrost I. stopnje. 

"Dejansko ni noben drug častnik avstrijske in kasneje avstro-ogrske armade dobil obeh najvišjih odlikovanj za pogum – Vojaški red Marije Terezije za častnike in zlato medaljo za hrabrost za podčastnike. Čehovinu je z nizom junaških dejanj to uspelo. Edinemu v 129 letih, od ustanovitve medalje za hrabrost leta 1789 do propada habsburške monarhije ob koncu prve svetovne vojne," je pojasnil Janko Boštjančič, direktor Parka vojaške zgodovine v Pivki.

Na podlagi Vojaškega reda Marije Terezije je Čehovin dobil pravico tudi do baronskega naziva. "Nepredstavljiv skok za fanta, rojenega v skromnem kmečkem okolju. A njegovi sodobniki, kronisti, življenjepisci so v svojih zapisih enotni, da je Čehovin kljub stotniškemu činu in plemiškemu stanu ostal preprost in skromen, navezan na dom in domače, zaveden Slovenec, ki ni nikoli zatajil svojih korenin in svojih rojakov."

Leta 1855 je ob službovanju v Mantovi zbolel, v juliju so ga prepeljali v zdraviliško mesto Baden. Za njegovo zdravje se je zanimal sam cesar in celo poslal svojega osebnega zdravnika, da bi mu pomagal. A bolezen je bila močnejša in tako je Čehovin v Badnu pri Dunaju umrl, star komaj 45 let. Tam je tudi pokopan; za njegovim pogrebom je šel nadvojvoda Viljem in najvišji častniki cesarske armade. O njegovi smrti je pisalo vse avstrijsko časopisje: "Vsa Avstrija je žalovala, ko je slišala, da je mrtev slavni novarski junak," je Boštjančič povzel takratnega kronista.

Razgibano 20. stoletje z dvema svetovnima vojnama, premikanjem mej in menjavanjem režimov je na plemenit spomin na Andreja Čehovina nasulo debelo plast prahu – dandanes zanj malokdo sploh ve, zaman boste o njem spraševali tako študente zgodovine kot obramboslovja. 

Ob 170-letnici Čegovinove smrti je Park vojaške zgodovine v Pivki skupaj z Direktoratom za vojne veterane in vojaško dediščino organiziral krajšo slovesnost pri spomeniku baronu Čehovinu, ki stoji pred njegovo rojstno hišo v zaselku Dolanci v Gornji Branici. 

"Ne gre samo za ohranjanje spomina, gre za svetel zgled, ki ga s pogumom in predanostjo Čehovin daje tudi danes. In to ne le vojakom in častnikom Slovenske vojske, ampak na nek način nam vsem, ko se v službi ali pa doma spopadamo s problemi vsakdana," je ob tej priložnosti pojasnil Boštjančič. 

"Veseli smo, da prav tu, v najožjem lokalnem okolju in med baronovim sorodstvom spomin nanj ni nikoli ugasnil. Spomniti se moramo, da so ravno domačini leta 1926 spomenik razstavili in zakopali, da bi ga rešili pred divjanjem fašistov. In da je prav zavest in vztrajnost domačinov botrovala temu, da je bil spomenik po šestdesetih letih v zarji bližajočih se demokratičnih sprememb, postavljen nazaj na svoje prvotno mesto. Hvala vam za to! Cela Slovenija vam lahko zavida tako imenitnega sokrajana!"

Mogočen spomenik, za katerega je načrt naredil arhitekt Maks Fabiani, so leta 1898 postavili vojni veterani in Čehovinovi soborci z italijanskih bojišč. Bil je v ponos tako Čehovinovi rodbini kot tudi domačinom v dolini Branice. A zapletlo se je po prvi svetovni vojni, ko je zahodni del današnjega slovenskega ozemlja pripadel Kraljevini Italiji. Spomenik Andreju Čehovinu, junaku cesarske armade na italijanskih bojiščih, je bil za fašiste silno moteč in ko so ga ti sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja oskrunili, so domačini spoznali, da obstaja velika verjetnost, da ga podrejo ter uničijo. V izogib temu so ga sami razstavili in zakopali ter tako rešili. Tudi po drugi svetovni vojni komunistične oblasti še zdaleč niso bile naklonjene ohranjanju zgodovinskega spomina na slavne rojake v cesarski službi in tako je spomenik ostal zakopan vse do prvih znakov demokratizacije ter narodovega ozaveščanja v drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja. Leta 1987 je bil spomenik izkopan in pod strokovnim vodstvom Zavoda za varstvo kulturne dediščine iz Nove Gorice so ga domačini ponosno postavili nazaj na prvotno mesto.

Na slovesnosti, v kateri so sodelovali Garda in Orkester Slovenske vojske ter pevska skupina Kulturnega društva Karel Štrekelj, je venec položil državni sekretar na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije Marko Lovše. Ta je v svojem nagovoru poudaril, da baron Čehovin, katerega ime nosi vojašnica Slovenske vojske v Postojni, predstavlja pomemben zgled predane službe in velikega poguma. Parku se je zahvalil za dostojno obeležitev te pomembne obletnice. 

Prav tako so v Parku vojaške zgodovine v Pivki odprli razstavo Najhrabrejši med hrabrimi – baron Andrej Čehovin (1810–1855), katere avtorja sta Janko Boštjančič in predsednik Slovenskega falerističnega društva dr. Pavel Car. 

"Razstava predstavlja prvo muzejsko obdelavo življenjske zgodbe barona Čehovina in oris njegove vojaške kariere. Njeno največjo dragocenost pa predstavljajo njegova odlikovanja – srebrna in zlata medalja za hrabrost ter križec Vojaškega reda Marije Terezije, razstavljena pa je tudi Čehovinova baronska diploma, ki jo je leta 1850 podpisal takrat devetnajstletni cesar Franc Jožef I," je še povedal Boštjančič. 

Razstava bo na ogled bo do konca leta.