'Najhuje je pozabiti krvavo smrt prijateljev!'

Najnovejša študija kanadske Univerze v Torontu, v kateri je sodeloval tudi Valentin Areh namreč kaže, da zaradi posttravmatskega stresa trpi vse več vojnih dopisnikov. Vse več tistih, ki se vrnejo z bojišč, ne more pozabiti grozljivih prizorov, ki so jim bili priče. ''Še posebej težko pa je sprejeti krvavo smrt tistih, ki jih dobro poznaš,'' pravi Valentin, ki je prvič iz vojne poročal leta 1991 na Hrvaškem, nato pa še iz krvavih vojn od Hrvaške, BiH, Kosova, Makedonije, Izraela, Čečenije, Afganistana do Iraka, kjer je izgubil dobrega prijatelja britanskega dopisnika Terryja Loyda. Terryju je Areh posvetil tudi svojo knjigo Kri v puščavskem pesku. ''V Bosni sva se leta 1994 z novinarskim kolegom, ki sva bila dobra prijatelja, odpeljala na bojišče. On je sedel v prvo vozilo, jaz v drugo. Ko smo se peljali na fronto je počilo pred nami. V šoku smo tekli ven in videli, da je na prvo vozilo padel topniški izstrelek.''

Kaj se je zgodilo po tem in kaj vse se dogaja v glavah vojnih dopisnikov in vojakov, ko se vrnejo z grozljivih bojišč, pa si preberite v članku Valentin Areh: 'Vojne grozote je težko pozabiti!'