Postopek za nakup tako drage medicinske opreme je jasen, predvsem v eni stvari, sodelovati morajo vse službe v bolnišnici, znesek pa je ponavadi tako visok, da brez skrbnega načrtovanja posla ne bi smeli izpeljati. Podoben razpis, kot je bil v Kliničnem centru, namreč že pol leta pripravljajo v Novomeški bolnišnici. strokovni direktor bolnišnice Jože Smodej je povedal, da je predvsem pomembna racionalnost in seveda tudi to, kaj od starega je moč uporabiti v novih prostorih.
V Kliničnem centru pa se je kot kaže nekomu zelo mudilo. Kolegij generalnega direktorja je v dveh mesecih začel z razpravo o nakupu kar vseh miz in posel s podjetjem Maquet oziroma zastopnikom Aicomed tudi izpeljal. Šele tri mesece kasneje pa je o tem odločal strokovni svet, ki bi sicer moral sodelovati že od začetka. Pa je mize brez vprašanj postavil za prednostni nakup in v dobro milijardo vreden posel ni niti malo podvomil. In niti ne v to, da so v klet postavili tudi 9 miz, ki so bile kupljene po letu 1990. Je pa nakup veliko prahu dvignil v javnosti. Predsednik komisije za upravni nadzor v Kliničnem centru Miroslav Končina opozarja, da ni bilo potrebe, niti smotra, da bi se vse mize naenkrat menjalo. Bilo je veliko časa za načrtovanje in postopno menjavo miz.
Maqueteve mize so nedvomno tehnološki dosežek na tem področju, vendar bi bilo pred tem potrebno odgovoriti na številna vprašanja, tudi če tak posteljni dosežek sploh potrebujejo. Minister za zdravje Dušan Keber se sprašuje, ali so vse mize enako stare, ali so res enako stare, ali potrebujemo vse enake mize, ali smo povprašali 15 različnih kirurških strok, ali se morda potrebe posameznih strok po tipu mize razlikujejo? Imamo podatke v poročilu komisije, da so nekateri, ko so šele dobili mize, bili seznanjeni, da so dobili mizo, in so ugotovili, da morda ni čisto najbolj prava, še dodaja Keber.
In naprej zakaj za mize plačati takšen znesek, in zakaj je bilo ob nakupu potrebno zavajati toliko strani. Tako naj bi bilo, kot izhaja iz Končinovega poročila vodstvu bolnišnice, rečeno, da bo obrok za nove mize prav tolikšen, kot če bi vzdrževali stare. Znesek, ki ga plačujejo zdaj, pa je več kot še enkrat višji. Končina je še povedal, da je bilo Ministrstvu za zdravje in Uradu za javna naročila sporočeno, da gre za remont in tekoče vzdrževanje in da bo zamenjanih približno 55 odstotkov delov.
Komisija je pripravila kar nekaj izračunov, kako bi lahko prihranili denar. Za mize bo Klinični center plačal milijardo in 152 milijonov tolarjev. Keber pravi, da je nakup dopuščal izjemne pogajalske prednosti za vsakega pogajalca. Če bi upoštevali le Maqetovo ponudbo, ki jo je podjetje poslalo leta 2000, in za pet miz očesni kliniki ponudilo 35-odstotni popust in stroške za najeto posojilo, bi prihranili skoraj 380 milijonov tolarjev. Če bi bili pri pogajanju še bolj uspešni, bi zaradi količine lahko dosegli nabavno ceno miz, kar bi pomenilo 486 milijonov tolarjev, če pa bi obnovo izpeljali postopoma v petih letih in ne bi potrebovali posojila, bi prihranili celo 605 milijonov tolarjev. Kar pomeni, kot dobri gospodarji, bi enake mize v 5 letih lahko dobili za skoraj 60 odstotkov manj. Po vsem tem torej Kebrova torkova odločitev ni bila presenetljiva.
Na ministrstvu bodo na podlagi tega poročila o izvedbi upravnega nadzora celotno dokumentacijo odstopili državnemu tožilstvu, ker gre za sum za storitev kaznivega dejanja, še dodaja Keber. O morebitnih sankcijah bodo tako pristojni odločali šele po 17. septembru, ko bo vodstvo Kliničnega centra napisalo zahtevane odgovore. Sicer pa bo tako, kot je napisal Miroslav Končina v svojem poročilu bolnišnici, nujno na novo urediti notranja razmerja. Torej natančno določiti pristojnosti posameznih služb v Kliničnem centru.