Namesto morja hribi, namesto ležalnikov pa gojzarji

Jože in Jožica Dovjak, zakonca iz Dola pri Hrastniku, sta od svojih zgodnjih 20. pa do danes skupaj osvojila več kot 200 vrhov.

"Najprej sva opravila zasavsko transverzalo, potem pa sva se odločila, da greva še v višje hribe," razlagata, ko se spominjata, da sta s tem hobijem začela pravzaprav skupaj ... Leta 1978 pa sta šla že prvič na Triglav – kar tako v kavbojkah, skromno opremljena, mlada.

"Takrat nisva točno vedela, kako je to in kako se gre. Predlagali so nama Tominškovo pot, niso pa povedali, da je ta najtežja, in midva sva šla po svoje, ne da bi o planinarjenju prav kaj dosti vedela. No, megla naju je dobila, izgubila se nisva, to sva vedela, da markacija le pripelje na pravo pot. Le Kredarico sva zgrešila in sva bila prej na Triglavu kot na Kredarici," pove skoraj 79-letna Jožica Dovjak.

Na Triglav sta se do leta 2008 povzpela še sedemkrat in čeprav zaposlena v hrastniški steklarni med tednom nista imela časa za hribolazenje, sta vikende in proste dni vselej izkoristila za osvajanje vrhov, saj ju je to – pravita – v hipu močno zasvojilo.

Druge vrste dopusta pravzaprav nista poznala – namesto ležalnikov ob morju sta izbrala gojzarje in markirane poti – te pa so ju v življenju privedle do skupno kar 200 osvojenih vrhov: "Samo v prvi knjižici jih je nekje čez sto. Če slučajno ni bilo žiga, pa sva vanjo dodala kar fotografijo, ker sva želela imeti vse označeno, da v Tržiču kdaj ne bi rekli, da sva goljufala," v smehu pripoveduje Jože Dovjak, ki je ob svojem 80. rojstnem dnevu pred kratkim v hiši uredil posebno spominsko sobo z več tisoč fotografijami, tudi kolajnami, priznanji in spomini na planine in gore, a najlepši, pravita oba, niso samo tisti z vrhov, pač pa tisti na skupno življenje.

Osvojila sta celo več kot 100 vrhov nad 1500 metri. Hodila sta v vseh letnih časih – tudi pozimi in v snegu, a pot do vrha sta vselej našla, pravita: "Po večini sva jo vedno dobro odnesla".

Stene spominske sobe so polne značk, pohodniških knjižic, pa žigov, ki sta jih dolga leta pridno in vedno z dobrim načrtom nabirala: "Če je pisalo, da je dve uri hoda, sva vsaj pol ure vedno dodala pri časovnici," pojasni Jožica, Jože pa se ob tem spomni tradicije "krsta", ko enkrat osvojiš vrh: "Ko si prišel prvič, si jih dobil po 'tazadnji'. Ali z vejo, če so imeli štrik s sabo, so te pa s štrikom." 

Danes imata dva otroka, vnuke in pravnuke. In čeprav ju kolena tu in tam že opozorijo, da ni več leto 1978, srce še vedno vleče, pravita, k višinam: "V hribe in gore sva bila praktično zaljubljena. Ko to dobiš v glavo, moraš iti. Čeprav mi je včasih resda kdo rekel, ja kdaj boš pa zjutraj šel, sem rekel, tam okoli treh. A si ti nor? Ja, pa naj bom nor."

V naravi se nikoli nista skregala, pravita namreč, da gore združujejo. A k njim sta se vedno odpravljala dobro pripravljena. In če se je doslej komu zdelo samoumevno: "Ja, treba je imeti ustrezne čevlje, to je prvi pogoj, da si opremljen, da si dobro obut ... Ne moreš iti tako, kot grejo zdaj radi gor v natikačih, ne," razloži Jože.

In kaj je tista stvar, ki sta jo imela v gorah vedno s sabo? "Prva pomoč, ta je bila z nama vedno. Svetilka, brez nje ne gre, pa sveža oblačila, da se preoblečeš in ... 'šnopc', to pa obvezno, za razkužilo," v smehu naštevata zakonca.

Dolga leta sta bila člana lokalnega planinskega društva, Jože je bil več kot 10 let tudi markacist: "Danes se tako, kot sem se znal v teh letih, ne znam več obrniti, to je v gorah pomembno, da prideš gor ali pa dol. Če ne gre drugače, greš pa po "tazadnji"," se nasmeji Jože. 

In čeprav sta bila v planinarjenju res izkušena, na nekatere vrhove zaradi zahtevnosti poti še vedno gledata s spoštovanjem: "Jalovec, pa Mrzla gora, pa Škrlatica, pa Razor, pa Stenar ... veliko je takih," dodata. Pa sta se kljub opozorilom mnogih rada večkrat odpravljala nanje – od tam pa so vse do danes ostali najlepši spomini – eden takih je denimo s Kopitnika. "Takoj, ko sva dosegla vrh, se je pojavila lastovka. Ena, druga, tretja, cela jata in ta se nama je zapodila naravnost v glavo. Ne bi verjela, če tega sama ne bi doživela. Morala sva se obrniti in se hitro vrniti, ko sva prišla do koče, 10 minut po tistem, pa je začelo treskati s točo. Tako da so naju lastovke opomnile na neurje," se srečnega dogodka spomni Jožica. 

V gore sta aktivno zahajala vse do leta 2017, zdaj pa stopata po mirnejših poteh življenja. Naslednje leto bosta praznovala 60 let skupne poti, ki sta jo tlakovala z vzponi, razgledi in iskreno ljubeznijo do gora in drug do drugega.