Namesto na cilj nas lahko popelje v smrtno nevarnost

Dve zahtevni gorski reševanji v manj kot tednu dni – mlada hrvaška planinca, ki sta obtičala globoko v steni pri Grdem grabnu, in irski pohodnik, ki mu je zdrsnilo na Begunjščici. Obe reševanji, ki sta se srečno končali, sta bili potrebni, ker so pohodniki pri iskanju poti uporabljali aplikacijo Google zemljevidi in pri tem zašli.

"Planinca sta bila res mlada, ne vem, če jima je bilo sploh jasno, kaj počneta. Sklepamo, da sta zatavala že v štartu in zgrešila celo pot," je primer s Taške opisal predsednik GRS Kranj Klemen Jelić. Reševanje je bilo zahtevno in je trajalo precej časa. "Bili smo ravno na meji, kjer je bil sneg. Najprej smo mislili, da bomo do njiju lahko prišli z vrha, potem pa se je izkazalo, da je praktično nemogoče, ker je teren preveč zahteven, zaradi padajočega kamenja pa je bilo tudi nevarno, zato smo se odločili, da bomo začeli dostopati od spodaj. Še dodatno sta reševanje oteževali tema in megla – vidljivost je bila na neprehodnem terenu tako slaba, da nismo videli niti pet metrov pred seboj. To je bil največji problem, da je trajalo toliko časa. Iskali smo in blodili po neprehodnem terenu."

Gorska reševalna služba Radovljica pa je reševala pohodnika, 20-letnega irskega državljana, ki je sestopal z Begunjščice. "Prišel je do Roblekovega doma in nato do Poljške planine, od tam pa je sledil stezam na Google zemljevidu proti dolini. Zašel je na neprehoden teren. Po strmem terenu mu je zdrsnilo, drsel je kakšnih 50 metrov v globino, nato pa se je k sreči ustavil ob smreki. Presenetila ga je tudi tema, s seboj ni imel primerne opreme, kot je čelna svetilka," so pojasnili.

Tovrstnih reševanj je v zadnjem času vse več, saj ljudje pred leti še niso uporabljali pametnih telefonov in spletnih navigacij. Je pa dejstvo, da gre v večini primerov za tujce, pojasni Gregor Dolinar, predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS). "Domači obiskovalci gora so navajeni na markacije in vedo, kako so poti označene, tujci pa se bolj zanašajo na različne aplikacije, ki pa niso primerne."

Google zemljevidi, navigacija, na katero smo se tako navadili zanašati na cestah, v gorah ni dobra pomoč, saj v sistem nima vrisanih vseh poti. In ko umetna inteligenca nima vrisanih poti, si jih včasih kar izmisli. S tem, ko nas vodi po brezpotjih, pa nas lahko pelje v nevarno past.

Ta težava je po Dolinarjevih besedah najbolj izrazita na Veliki planini in Voglu – zelo turističnih območjih, ki pa sta lahko tudi nevarni. "Ljudje gredo gor z gondolo, dol bi šli pa peš, ampak ne z Vogla in ne z Velike planine ni neke lepe in varne direktne poti pod žičnico. Z Vogla smo tako imeli dve zahtevni reševanji, kjer smo s prepadnih območij direktno pod gondolo reševali tujce. In tudi GRS Kamnik je imel podobna reševanja z Velike planine."

Gorenjski gorski reševalci imajo medtem največ zahtevnih intervencij na območju Kočne in Grintovca, je še povedal Jelić.

Gorski reševalci so letos posredovali v 42 primerih, ko so pohodniki zašli z označene poti na brezpotja, kar predstavlja približno šest odstotkov vseh intervencij. "Tega, koliko primerov se je zgodilo zaradi uporabe aplikacij, posebej ne beležimo in je težko dati zanesljive podatke. Ljudje s poti zaidejo tudi zato, ker ne uporabljajo navigacij, gredo po kakšni bližnjici ali pa sledijo lovski poti, ki kar naenkrat izgine," našteva Dolinar.

Kateri navigaciji pa potemtakem velja zaupati? "Planinska zveza Slovenije je naredila odlično aplikacijo maPZS, kjer so vnesene čisto vse slovenske planinske poti, označene so tudi morebitne zaprte poti v primeru podorov ali česa podobnega." Vedno je tudi pametno, da si zemljevide naložimo prej, če bi nam slučajno zmanjkalo signala.

Včasih je težava tudi v tem, da so ljudje malo preveč vztrajni, še pravi Dolinar. "Takšna sta bila tudi planinca, ki sta obtičala nad Taško. To je pomanjkanje izkušenj – ljudje rečejo, če sem prišel nekam, bom šel, če bom v težavah, po isti poti nazaj, pa ni čisto tako. Če si čez skalni skokec uspel splezati gor, je dol veliko težje iti. Po zahtevnem terenu navzgor so stvari veliko lažje, hoditi navzdol pa je veliko bolj nevarno!"

Zato vsem polaga na srce: "Če vidite, da ni poti naprej, ne vztrajajte predolgo in se pravočasno obrnite. Ker je nasprotna odločitev lahko veliko bolj nevarna. Če ali ko postane pretežko, pa pokličite pomoč."

V stiski pokličite na številko 112, kjer vas bodo povezali z gorsko reševalno službo. "Ljudem vedno svetujemo, naj imajo vklopljeno lokacijo na telefonih, da jo lahko delijo, pa tudi center za obveščanje to že zna pridobiti iz klica. Lokacija je bistvena, povedati pa morate čim več pomembnih podatkov – kaj se je zgodilo, koliko vas je in vse ostalo, kar bi še bilo koristno za reševalce."

Reševanje z brezpotij je sicer izjemno zahtevno tudi za gorske reševalce. "Če rešujemo nekoga na planinski poti ali pa na brezpotju, kjer je teren zahteven, je to povsem nekaj drugega. Tam tudi za reševalce postanejo stvari veliko bolj nevarne. In še nekaj – če nekdo zdrsne ali potrebuje pomoč na urejeni planinski poti, mi do kraja nesreče pridemo relativno hitro – tečemo v hrib, imamo neko utrjeno pot. Če pa je to neko brezpotje z izpostavljenimi odseki, pa so naši dostopni časi lahko zelo dolgi. Prav to se nam je zgodilo na Taški – dolgo je trajalo, da smo se uspeli prebiti do planincev, ki sta bila takrat že zelo premražena," se spominja Dolinar.

Prav to je lahko usodno. "Ljudje postanejo nestrpni, začnejo sami iskati poti in lahko pride do zdrsa, ali pa se poskušajo ogreti, pa pri hoji na izpostavljenih delih niso dovolj pazljivi."

Gorski reševalci tudi vedno znova opozarjajo – letni časi v visokogorju potekajo drugače kot v dolini. Tam zgoraj je že zima. "Prehodni časi so s stališča priprave dokaj problematični, saj marsikdo pozabi na primerno opremo. Spodaj imamo lepo jesen, dnevi so še relativno topli, v določenih hribih niti ne izgleda, da je veliko snega. V visokogorju pa je povsem drug svet – sneg, zasnežene poti, kratek dan. Vreme je sicer bolj stabilno s stališča neviht, po drugi strani pa se lahko hitro znajdemo v oblaku, ko vidljivost pade na nič, in če se spusti še mrak, se lahko hitro izgubimo."

Popolna zimska oprema je v visokogorju potrebna že zdaj. Dereze, cepin, v primeru snega še lavinski trojček – žolna, lopata, sonda – čelna svetilka in rezervna baterija. "Zelo pomembna stvar je tudi telefon z dodatno baterijo. Če nam telefon v dolini zdrži dlje časa, nam na mrazu in s slabim signalom, sploh, če uporabljamo aplikacije, to baterijo takoj požre. Marsikdo še reče, ne potrebujem čelne svetilke, ker imam svetilko na telefonu, in potem je to katastrofa! S seboj seveda vzamemo tudi dovolj oblačil, ustrezno obutev in prvo pomoč, pa tudi aluminizirano folijo, ki preprečuje podhladitev."

Previdnost pa ne velja samo za visokogorje, pač pa tudi sredogorje, še opozori Dolinar. "Povsod nad 1000 metrov nadmorske višine obstaja nevarnost zdrsa. Tam je še ogromno listja in ko to prekrije sneg, se hitro lahko zgodi nesreča – tako da pri hoji nujno uporabljajte palice!"

Ne pozabite na to, da so zaprte planinske koče in da se v gorah dogajajo hitre vremenske spremembe. "Lahko je cel dan lepo vreme, potem pa veter in sneg, če pride kakšen oblak, lahko začne pršiti, in če smo mokri, nas hitro lahko začne zebsti."

Pred odhodom v gore vedno preverite snežne razmere, vremensko napoved in nevarnost snežnih plazov. Gore so svet, kjer veljajo drugačni zakoni kot v dolini. Sploh pozimi, ko so razmere še bolj nevarne in nepredvidljive, se tja odpravimo le ustrezno opremljeni in z dovolj telesne kondicije, da bomo zmogli varno osvojiti vrh in se tudi varno vrniti nazaj v dolino.