Napredek kot moralni imperativ modernega človeka

Toda določena ideja, ki je velikokrat tako elementarna in ponotranjena v razmišljanju modernega človeka, ampak tako edinstvena glede na ljudi, ki so obstajali v drugih kulturah in drugih časih, je v tej analizi velikokrat spregledana. To je ideja, da je "napredek" sam po sebi vrednota, da je inherentno dober in da je moralni imperativ tako človeka kot kolektivov, v katere se ta vključuje. Tej ideji gre pripisati veliko zaslug za trenutno "čudežno stanje" človeštva kot celote, vendar je morda ravno to ideja, ki nas v tem trenutku pelje v eksistenčni propad. 

Če tej ideji, ki smo jo postopoma sprejeli kot intrinzično, nespremenljivo vrednoto človeka, genealoško sledimo, vidimo, da ima specifično časovno in prostorsko izvorno točko. V edinstvenih razmerah je rasla v zahodni filozofski tradiciji in dobila nekatere glavne komponente v evropski dobi razsvetljenstva. Nekoliko nevede smo jo sprejeli skupaj z drugimi idejnimi razvoji. Neločljivo je povezana z evropsko koncepcijo časa, ki je navdih črpala iz krščanstva. V tej koncepciji teče čas linearno, od stvarjenja do sodnega dne. Večina kultur v zgodovini je imela popolnoma drugačno predstavo o času – razumljen je bil predvsem na cikličen način, po katerem se zgodovina (ali njene ere) ponavlja ad infinitum. To razumevanje je bilo značilno tako za antične Rimljane in Grke kot tudi npr. za večino vzhodnoazijskih civilizacij. 

Linearna koncepcija časa še ne vodi nujno do ideje moralnega imperativa napredka, ki smo jo opisali zgoraj, a je nujna podlaga za dogodke v 16. in 17. stoletju, ki so dokončno vodili k raznim doktrinam o človeškem napredku 18. stoletja. Znanstvena revolucija in z njo povezani dosežki so evropske intelektualce prepričali, da je "človeška zgodovina" (tudi to je termin, dokaj specifičen za Zahod, ki izvira iz njegovih kulturnih idej o univerzalizmu) serija epoh, ki od manjše razvitosti vodi do večje kompleksnosti in prosperitete človeštva. Tako je začel človek kot lovec/nabiralec, se z neolitsko revolucijo ustalil in postopoma razvil rudimentarno državo ter s počasnim napredkom prispel do znanstvene revolucije, informacijske dobe itd. Čeprav si avtorji teh doktrin napredka niso zamišljali brez pomembnih nazadovanj (ta so kljub vsemu del napredka – kot pravi Hegel, sta konflikt in destrukcija del človeške progresije), je krovna ideja v intelektualnem svetu krvavega 20. stoletja doživela močne udarce in bila večinoma diskreditirana. Preden pa je ta konkretna formulacija izgubila podporo in priljubljenost, ji je uspelo prodreti v širšo družbo in vplivati nanjo ter pustiti pomembne odtise – tudi v intelektualnem svetu. 

Ideja napredka je preprosta in temelji na predpostavki, da je smoter človeka, kolektivov ali človeštva, da konstantno in linearno napredujejo v neskončnost (ali pa do neke utopično zamišljene zadnje faze razvoja). Večina človeških družb je stvari izumljala iz nujnosti, včasih zaradi eksistenčne nevarnosti (prve civilizacije, kot je mezopotamska, kompleksnejše administracije niso razvile zato zato, ker bi njihovi člani razmišljali, kako izboljšati lastno skupnost zavoljo ideje napredka samega, temveč ker je poplavljanje rek zahtevalo večjo koordinacijo, brez katere bi ostali brez nujnih surovin za preživetje). Vse večje sodobne človeške družbe pa so pod ogromnim intelektualnim vplivom kulturno dominantnega Zahoda v prejšnjem stoletju ali pa že prej vase nekoliko nevede inkorporirale idejo napredka zavoljo napredka. Tudi največja sodobna konkurentka Zahoda, Kitajska, ki je še do nedavnega prisegala na ideje, kot je taoistični vu vej, filozofija nedelovanja, je v 20. stoletju s komunizmom (ta je prav tako zahodna filozofija o napredku) in drugimi idejami prevzela idejo moralnega imperativa napredka.

Ko slišimo Elona Muska govoriti o svojih načrtih za človeško kolonizacijo Marsa – po njegovih besedah bi nas to naredilo za multiplanetarno civilizacijo in potisnilo v novo fazo razvoja – ali ko slišimo politične voditelje govoriti, kako bomo z nekaterimi političnimi dejanji na "pravi strani zgodovine", nevede in popolnoma nekritično verjamemo, da je napredek edina prava pot človeka. Včasih gremo celo tako daleč, da smo na oltarju napredka pripravljeni žrtvovati večino ostalega.

Ta želja po napredku je sodobnega človeka res privedla do tega, da je rešil mnoge najhujše probleme, ki so njegovim prednikom oteževali življenje, in v kombinaciji z drugimi dejavniki omogočila največjo materialno prosperiteto, kar smo jih kadar koli poznali. Ustvarila je svet, v katerem je eksponentna rast norma, v katerem vsaka sfera človeškega delovanja nenehno postaja kompleksnejša in v katerem je skoraj vsaka identificirana človeška potreba/želja deležna ustrezne obravnave.

A kljub tem neverjetnim prebojem je hitrost inovacij in sprememb, ki smo jih sprožili s takim razmišljanjem, preveč za naravne omejitve homo sapiensa. Vsaka večja družbena sprememba ima lahko nepredvidene posledice. V vse kompleksnejših človeških družbah je tveganje za katastrofo ob tako hitrih spremembah veliko večje in težje odpravljivo z omejenim kognitivnim aparatom človeka. Morda je celo najboljši primer za to sodobna podnebna kriza. Čeprav priznavamo resnost problema, še kar drvimo proti katastrofi. Poleg tega, da favoriziranje "napredka" znatno pripomore k podnebnim spremembam, problematiko otežuje dejstvo, da v tako kompleksnem sistemu različnih, velikokrat kontradiktornih ekonomskih, političnih in drugačnih (velikokrat legitimnih) interesov ni preprostih rešitev.

Človeštvo je morda še resneje na poti, da s tako hitrostjo inovacij ogrozi svoj obstoj in status na tem planetu ali poseže v ne najbolj razumljene dele samega sebe. Algoritmi umetne inteligence postajajo prezahtevni že za največje človeške poznavalce tega področja, umetna inteligenca pa zaradi ideje o slepem napredku postaja (in je z nekaterih vidikov že postala) nevarno superiorna človeku. Dodajmo še eksperimentiranje na področju genetskega inženiringa in drugih dvomljivih znanstvenih področjih in imamo recept za katastrofo. Ta dejstva še dodatno stopnjujejo razne "oboroževalne tekme“, kot je ta med ZDA in Kitajsko, v katerih se te tehnologije razvijajo brez upoštevanja kritične samorefleksije oziroma zavor.

Problemi prehitre rasti populacije, podnebnih sprememb, umetne inteligence, genetskega inženiringa ipd. so v sodobni akademski in popularni kulturi pogosto obravnavani. Kljub temu pa poleg njih ne razsvetlijo enega izmed njihovih glavnih virov, naše ponotranjene težnje, da imamo napredek samega po sebi za vrednoto, za neko nujnost zgodovine. Ko smo soočeni z lastno dobrobitjo, se moramo spomniti, da mora vsaka ideja, vrednota, in orientacija služiti nam, in ne ideji sami. Nenasitna želja po napredku ni naravni vzgib, ampak kulturni produkt. S tem v mislih se moramo lotiti ponovnega preizpraševanja tega, kar vrednotimo. Morda je čas, da se kot človeštvo malo ustavimo in "križem rok" le občudujemo te čudeže, ki smo jih ustvarili v mnogih generacijah. Današnjega stanja nikakor ne smemo vzeti za samoumevno, saj nam lahko bržkone spolzi iz rok. To ne pomeni, da svet ni več potreben sprememb – družbenih, političnih in drugih. To tudi ne pomeni, da bi morali popolnoma zavreči koncept napredka. Pomeni le, da bi bilko ta koncept in njegovo aplikacijo smiselno znova premisliti in jima dati novo, ustrezno mesto v naši kolektivni hierarhiji vrednot.