Človek proti naravi: kako naše navade hranijo cianobakterije v Bohinju

Avgusta je v Ukancu, kjer se v Bohinjsko jezero izliva reka Savica, kmalu po kopanju poginil petmesečni mladiček. Simptomi, kot so zmedenost, letargija, nesposobnost postaviti se na noge, so nakazovali na zastrupitev. Analize so potrdile prisotnost anatoksina, nevrotoksina, ki ga proizvajajo nekatere vrste cianobakterij, ter snovi metaldehid, sicer povezanega z uporabo v kmetijstvu.

V zadnjih letih to ni bil edini takšen primer, v Bohinju je bilo zabeleženih več podobnih poginov. Občina je po dogodku naročila dodatne analize in postavila opozorilne table, ki odsvetujejo stik z zelenimi goščami ob obali.

Doc. dr. Igor Zelnik z Biotehniške fakultete v Ljubljani je s študenti na junijskih terenskih vajah, na številnih mestih v obrežnem delu Bohinjskega jezera, opazil obsežne preproge metafitona, mešanice nitastih alg in cianobakterij. "Bujna rast ni le posledica razmeroma visoke temperature vode in močne sončne svetlobe, ampak predvsem presežka hranil, ki se v jezero spirajo iz okolice," pojasnjuje. Viri teh hranil so različni.

Eden od njih so še vedno neurejene greznice hiš v Ukancu, na levem bregu Savice, kjer kanalizacija ni dokončana. Drug pomemben dejavnik so neustrezni posegi v gozdovih (poseke) in naravne nesreče, kot so vetrolomi in napadi podlubnikov, ki zmanjšajo sposobnost gozdnega ekosistema, da zadrži hranila, ki se ob dežju spirajo v jezero. K temu pa dodamo še intenziven pohodniški in smučarski turizem v okoliških gorah, pašništvo na planinah ter kmetijstvo v neposredni bližini obale na vzhodnem delu jezera, kjer gnojila lahko ob nalivih takoj odtečejo v vodo.

"Bohinjsko jezero je na najnižji točki v dolini. Vse snovi, ki se zaradi različnih človekovih dejavnosti sprostijo na širšem območju, voda lahko prinese prav sem. Zato je breme ob nalivih še večje," opozarja Zelnik.

Omenil je tudi, da zdaj že nekaj let na teh terenskih vajah opažajo, da se te zelo velike preproge nitastih alg kar redno pojavljajo na določenih bolj zatišnih delih, v zalivih, kjer voda dlje časa stoji. Tam se voda tudi prej segreje, posledično je prekritost jezerskega dna z algami in cianobakterijami na tem obalnem delu zelo izrazita.

Ko so temperature vode nad 20 stopinj C, je svetlobe dovolj in so hranila (npr. dušikove in fosforjeve spojine) prisotna, se cianobakterije razmnožujejo izjemno hitro, njihova populacija se lahko podvoji že v 24 urah. Posebnost teh mikroorganizmov je, da lahko izločajo toksine.

Doc. dr. Zelnik razlaga, da so ti lahko zelo nevarni: od dermatotoksinov, ki povzročajo draženje kože, ter hepatotoksinov, ki lahko poškodujejo jetra in ledvice, do nevrotoksinov, ki so najbolj usodni, saj lahko povzročijo zastoj srca ali dihanja. Prav prisotnost anatoksina je bila v preteklosti dokazana v primerih pogina psov ob Bohinjskem jezeru.

Za odraslega človeka v večini primerov niso nevarni. Razlogi za skrb se pojavijo pri zaužitvi vode in samih delcev cianobakterij, predvsem pri živalih in manjših otrocih.

Doc. dr. Tina Eleršek z Nacionalnega inštituta za biologijo poudarja, da so cianobakterije naravne prebivalke okolja, prisotne že tri in pol milijarde let. Brez njih ne bi imeli kisika in stabilnih ekosistemov. "Ne moremo jih izkoreniniti. Lahko pa se naučimo živeti z njimi in se jim ob razrastu pravočasno izogniti," pravi.

Ločiti moramo med planktonskimi cianobakterijami, ki obarvajo vodo zeleno in so značilne za hranilno bogata jezera, ter bentoškimi, ki rastejo na podlagah, kot so kamni in rastline. Prav te so problematične v Bohinjskem jezeru, saj se lahko odlepijo in ustvarijo nevarne gošče na obali. Čeprav je voda po merilih ARSO še vedno oligotrofna in s fosforjem revna, so hranila nabrana v sedimentu, kar omogoča rast v obdobjih, ko se voda segreje. 

Na pogled ni mogoče razlikovati med strupenimi in nestrupenimi cianobakterijami. Na Nacionalnem inštitutu uporabljajo molekularne metode, s katerimi ugotovijo, ali imajo cianobakterije genski potencial za tvorbo toksinov, in meritve, ki ocenjujejo dejanske koncentracije. A analize so zapletene, dolgotrajne in drage, zato jih ni mogoče izvajati vsakodnevno. Doc. dr. Eleršek dodaja: "Smiselno se zdi te vrednosti preverjati enkrat letno, saj se genski potencial ne spreminja iz dneva v dan, ampak ostaja nekaj časa stabilen."

Pri spremljanju stanja lahko pomaga tudi javnost. V ta namen imajo profile z imenom Ciano SLO, kamor lahko prebivalci in obiskovalci pošljejo fotografije. Strokovnjaki nato ocenijo, ali gre morda za cianobakterije, opravijo dodatne vzorce in rezultate objavijo. Ta sodelovalni pristop povečuje zavedanje, saj ljudje sčasoma postajajo boljši pri prepoznavanju nevarnih gošč.

Ker cianobakterij ne moremo odstraniti, je edina možnost, da upočasnimo njihovo razrast, zmanjševanje vnosa hranil v jezero. To pomeni dokončno ureditev kanalizacijskega sistema, skrbno gospodarjenje z gozdovi, nadzor nad gnojenjem travnikov in ustrezno čiščenje turističnih odplak. Zelnik poudarja, da večjih gozdnih posek v bližini jezera ne bi smeli izvajati, in da bi lahko posek drevja izvedli tako, da bi zmanjšali spiranje hranil, a pri vetrolomih in podlubnikih takega nadzora ni. Pri turističnih objektih pa je povsod nujna vzpostavitev ustrezne infrastrukture za čiščenje odpadnih voda.

Bohinjsko jezero je po naravi čisto in oligotrofno, toda z vsakim letom se kopiči več hranil v sedimentu. Čeprav se to ne kaže takoj na kakovosti vode, ustvarja pogoje za vedno pogostejše in intenzivnejše razraste. Edina realna rešitev je kombinacija preventivnih ukrepov, rednega spremljanja in ozaveščanja obiskovalcev in domačinov.

Kot pravi Eleršek: "Cianobakterij ne moremo premagati, lahko pa zmanjšamo tveganje in se jim ob pojavu pravočasno izognemo."